Jesen 2009,
letnik V, številka 3
Michael Frensch
Ideja o mladem čarodeju se je čisto naključno pojavila v mislih mlade učiteljice, in sicer med vožnjo z vlakom iz Manchestra v London, kamor si je šla iskat bivališče. Kot je pozneje povedala, je bila na začetku to le ideja; ker pa je imel vlak štiri ure zamude, je zadostovalo, da je v duši te mlade ženske dobila jasnejšo obliko – dokler je Harry Potter ni popeljal v svoj svet in ji z bogastvom domišljijskih podob sporočil svoje poslanstvo. Še isti dan si je začela vse zapisovati. Toda preden je Harryjevo sporočilo dovolj dozorelo, da se je lahko pojavilo tudi v srcih in mislih drugih, je bilo potrebnih še sedem let: na začetku le nekaj ljudem, potem vedno širšemu krogu … dokler ni končno spregovoril celotni generaciji – in ne le njim, tudi mnogim starejšim.
Poskusimo torej slediti tistemu delu njegovega sporočila, ki skozi celotno serijo knjig obravnava sedemdelno človeško bitje in njegovo pravo naravo, kakor tudi sedemdelni način, kako se nam približa zlo. Sprehodimo se s Harryjem skozi sedem razredov šole na Bradavičarki in stopimo z njim skozi sedem odgovarjajočih vrat.
I. vrata: Fizični svet
Harry Potter in kamen modrosti
Skozi prva vrata vodi Harry Potter svoje vrstnike v fizični svet. In kako se tega sveta zavemo? Naše percepcije in koncepti, ki jih iz njih razvijemo, nam dajejo predstavo sveta. Naše roke in oči nam sporočajo, da tukaj živimo. Tisto, česar ne vidimo ali ne čutimo, ne sodi v fizični svet, ampak v drugo območje. V tem svetu izkusimo neke vrste neizogibnost, ki jo imenujemo ‘naravni zakon ‘, ki se ga zavemo s pomočjo našega mišljenja in logičnih zaključkov. Najbolj materialna fizična stvar, ki jo lahko v naravi vidimo z očmi in se je dotaknemo z rokami, je kamen, ki najjasneje uteleša silo težnosti, ki v fizičnem svetu deluje. Po drugi strani pa je naša osebna otipljiva in vidna fizičnost naše telo. Dnevno odkrivamo, kako zelo nanj deluje sila gravitacije in zavedamo se tudi njegove transcendentnosti: nekoč bo umrlo in se povrnilo v prah in pepel. Ena naših najglobljih želja in teženj je zadržati smrt in jo premagati. Smrt vlada tudi v svetu čarodeja. Tako Harry kot njegov temni nasprotnik Voldemort se jo trudita premagati.
Harry je čarovniški vajenec, ki se nauči premagati zakone fizike. Tako je zmožen skozi kamnito steno na železniški postaji prestopiti v drugi, magični svet, kjer lahko s pomočjo kamuflažnega plašča, ki ga je podedoval od svojega očeta, postane neviden. Nauči se tudi leteti na metli ter tako premaga zakon težnosti. Tam dokaže, da je sposoben kamen modrosti, ki je bil s čarovnijo odstranjen iz fizičnega sveta in je obstajal le v ogledalu želja, prenesti v pravi svet. Harry ga lahko ponovno materializira, ker – za razliko od Voldemorta – ne podleže vzroku iluzije, zablode, propada in smrti, želji, da stvari ne ceni po njihovi resnični vrednosti, ampak le kot orodje in sredstvo lastnih sebičnih teženj. Njegov tekmec Voldemort je njegovo nasprotje, ki beži pred smrtjo, a vendar od nje živi. Svojo moč dobi tako, da življenje ukrade drugim. Tako postane pomočnik smrti in leta skozi deželo čarodejev in čarovnic. Zato nosi ime , ki ga nihče ne sme izgovoriti: Vol-de-mort. V francoščini ima trojni pomen – označuje kraj, letenje in beg smrti. Harryjev nasprotnik je izgubil svojo fizično podobo po umoru njegove matere, ki je žrtvovala sebe, da je rešila svojega leto dni starega sina. Odtlej je obstojal le v obliki, pomanjšani na velikost parazita, pri življenju se je obdržal le s krvjo enoroga in s prilastitvijo telesa drugih – bodisi živali ali ljudi. Odtlej si je tudi nadvse želel dobiti kamen modrosti zaradi njegove moči, da vse, česar se dotakne, spremeni v zlato ter da okrepi fizično telo in ga naredi nesmrtnega.
Dobro, logično mišljenje, kakršnega človek potrebuje pri igri šaha (Ron), natančno poznavanje zakonov in izkušenj prikazanih v knjigi (Hermione) ter zaznavanje brez želja, kot ga zahteva čudežno ogledalo z imenom Erised (Harry), so na koncu tri stvari, ki dajo Harryju in njegovima prijateljema moč, da prekrižajo Voldemortov načrt (polastiti se kamna modrosti.
S temi sredstvi je je zlo, ki deluje v fizičnem svetu, pregnano in premagano s pravilno uporabo tistih sil, ki nam omogočijo, da resnično spoznamo fizični svet.
II. vrata: Področje eterskega
Harry Potter in dvorana skrivnosti
Naslednja vrata skozi katera gre Harry, vodijo v svet živih stvari in življenjskih sil. Te sile v naravi najbolj oprijemljivo delujejo v rastlinskem svetu. Rastlina se od kamna loči po tem, da je živa. Tudi človek je živ in ima v sebi prav tako nevidno telo, ki ga tvorijo substance življenjskih sil – etersko. To etersko telo, ki prežema fizično telo in ga od znotraj poživlja, obstaja v času in je z nami ves čas povezano, od rojstva do smrti. Kot neke vrste čitljiv zapis nosi v sebi vse naše izkušnje. Torej je naše življenjsko telo istočasno naše telo spominov.
Izčrpanost življenjskih sil, ki se izrazi v slabosti in utrujenosti, je povezana s posledicami, ki same po naravi niso eterske. Le-te lahko etersko telo poškodujejo do te mere, da je njegovo življenje kot zamrznjeno, in bitje, ki je z njim prežeto, kot okamenelo. Ali pa so sile lahko odstranjene iz telesa s pomočjo parazitskih procesov, pri čemer se okrepijo življenjske sile parazita?
Ti vidiki se pokažejo v drugi od sedmih knjig o Harryju Potterju. V rastlinjakih na Bradavičarki Harry izve veliko o magičnih silah nekaterih rastlin, posebno o mandragori, ki lahko na določeni točki prekine stanje okamenelosti. Dve bitji utelešata podobo vedno obnavljajočega se življenja: feniks ravnatelja Albusa Dumbledora, ki, potem ko se je postaral, vzplamti in se spremeni v pepel, a se nato ponovno rodi kot ptič, in kača, ki se izvije iz svoje stare kože, pod njo pa se pokaže nova, deviška. Medtem ko feniksova preobrazba zahteva prehod skozi smrt, obdrži kača svoje staro življenje. Bitka med dobrim in zlim, med Harryjem in lordom Voldemortom se odvija v napetosti med samoprenovo ali zgolj podaljšanjem življenja, med feniksom in krilatim zmajem, najmogočnejšim med kačami, katerega pogled spremeni ljudi v kamen in katerega smrtni ugriz je mogoče pozdraviti le s feniksovimi solzami.
Določena čarovniška dejanja so sposobna etersko telo, ki se normalno razkroji v treh dneh, po smrti obdržati. Tako je ohranjeno kot ‘živa knjiga’, v kateri lahko človek ‘bere’ življenje, ki je bilo živeto in ki lahko ima potem neke vrste avtonomno življenje. Tom Riddle/lord Voldemort živi na tak način. Zvezek, ki ga je kot 16-letnik pustil na Bradavičarki, ostane živ. Šele ko Harry prebode zvezek s strupnikom letečega zmaja, se lahko stara eterska oblika 16-letnega Toma Riddla, ki jo je zvezek ohranil, razkroji, tako da je Voldemortov napad v eterskem območju odvrnjen.
Prav tako kot obstaja živa ‘knjiga’ vsakogar od nas (naše etersko telo), obstaja tudi ‘knjiga’, ki beleži celotno zgodovino človeštva in sveta, tako imenovan akaški zapis, stkan iz eterske substance kozmosa. V Dvorani skrivnosti se Harry sreča z malim delom tega akaškega zapisa, in sicer tistega iz preteklosti Toma Riddla/Lorda Voldemorta na Bradavičarki. Kadar pa je pretekla podoba , ki obstaja sedaj le v eterski obliki, v akaškem zapisu ujeta v sedanjost, postane tu ponavadi zgolj duh. Ker pa se je Tom Riddley dokopal do eterskih sil mlade deklice, živeče v sedanjosti (Ginny Weasley), si lahko lord Voldemort ponovno pridobi življenje v svojem preteklem eterskem toku in deluje v sedanjosti.
Opozoriti je treba, da postane prehod časa otipljiv v opisanih tradicijah in kronikah, ki pokažejo nazaj na svoj izvor. Zato v drugi od sedmih knjig o Harryju Potterju, najpomembnejši hiši na Bradavičarki Spolzgad in Gryfondom izhajata iz mogočnih simbolov, ki predstavljate njuna ustanovitelja: skulptura Salazarja Spolzgada, večja kot življenjski kamen, ki stoji v Dvorani skrivnosti in iz katere ust se na ukaz Toma Riddla pojavi krilati zmaj; in dragocen meč Godrica Gryfondoma skrit v govoreči klobuk, ki ga je v pomoč poslal Albus Dumbledore, in ki ga uporabi Harry, da ubije letečega zmaja.
Se nadaljuje.
objavljeno v reviji New View
prevod: Marina Nuvak