Pomlad 2010,
letnik VI, številka 1
Richard Phethean
Govoriti resnico v času vsesplošnih prevar je revolucionarno dejanje.
George Orwell
Iskalec resnice ali znanja se trudi najti resnico,
in ni povezan z vsesplošnim mnenjem,
ampak z nezastrtim in neutrudnim hrepenenjem poleti v višino,
dokler ne dojame bistva stvari.
Platon
Iskanje resnice je pot, ki ni nikoli dokončana. Ali lahko ‘resnico’ sploh najdemo? En sam človek gotovo nikoli ne more v celoti dognati resnice o vesolju. Lahko pa ima bolj ali manj resnične misli, zaznave ali navdihe, ki so bodisi blizu resnice ali z njo v protislovju. V povezavi s tem je Rudolf Steiner v svoji knjigi Poznavanje višjih svetov kot prvi pogoj za zdrav odnos do resnice priporočil, da zavzamemo takšno držo, da smo do resnice dovzetni. Z drugimi besedami, uspeh imamo, če smo dovolj fleksibilni, da svoj pogled premikamo tako, da stvari vidimo iz različnih zornih kotov. To nas bo pripeljalo bliže resničnosti, kot da vztrajamo pri enem samem stališču. To pa od nas zahteva, da se odpremo tudi takim stališčem, ki so drugačna od naših. Včasih pomaga, če razmislimo o stališču, ki je točno nasprotno našemu.
Pa vendar, v vsakem od nas se skriva potreba, da resnico odvrača; to je delno povezano z intelektualno lenobo, delno pa s ponosom; potrebo po tem, da ostanemo prepričani, da ‘imamo prav’. To je naša močna drža, ki nas varuje pred negotovostjo in zmedo v svetu, je glas, ki nam vedno znova govori: ‘Vem, kako svet deluje … ‘ ali ‘Samo takšne vrste ljudje verjamejo temu nesmislu … ‘ ali ‘Ne bom prisluhnil temu stališču … ‘ ali celo ‘Vsakdo ve, da je to resnica … ‘ in tako dalje. Nekateri ljudje s svojimi naprej pripravljenimi argumenti, zakaj imajo prav, hitro potolčejo vsa nasprotna mnenja in ostanejo ‘oni’ zmagovalci vseh argumentov in s tem nepremagljivi nasproti tistim, ki bi ugovarjali ali dvomili v ‘njihovo višjo modrost’. Večina nas do neke mere to počne. To služi ograditvi posameznika znotraj njegovih iluzij, za katere verjame, da so resnica.
Za resnega iskalca resnice je to zanimiv in spodbuden čas. Vse bolj se mi dozdeva, da še nikoli v zgodovini človeštva ni bilo toliko neresnic zamaskiranih v resnico. Prvi dvom v mojem življenju, da je neka stvar res takšna, kot mi je bilo predstavljeno, me je popeljal v temeljito raziskovanje, tako da sem poskušal ‘resnici’ pogledati pobliže v oči. To lahko privede do dveh odkritij; eno je lahko razumevanje višje ‘resnice’ o določenem vprašanju, drugo pa se tiče vprašanja, kaj je bil motiv tistih, ki so laž razširili. (Ta dva aspekta rad vidim kot ‘znanost’ in ‘politiko’, povezani z resnico). Značilno je, da neresnico sproži iskanje resnice, prav tako kot bolezen sproži iskanje načina zdravljenja. Iskalec resnice je za zmedo tega časa resnično zdravilec, toda njegovo iskanje ga notranje pripelje bliže temnim bitjem, inkarniranim in neinkarniranim, ki želijo s prevarami zasužnjiti človeštvo. Potreben je določen pogum.
Kristus je napovedal, da nas bo resnica osvobodila; to nasprotuje predstavi tistih, ki bi nas radi zasužnjili s prevarami. Potemtakem se zdi, da svoboda in resnica na nek način sodita skupaj in tisti, ki želijo odvzeti eno, morajo odvzeti tudi drugo.
Normalno je, da si večina ljudi želi resnice in vsakdo ni, kot pravi Platon, ‘zadovoljen s splošnim mnenjem’. Internet je osupliv in presenetljiv vir informacij, edinstven v zgodovini človeštva. Brskanje po internetu, branje blogov, gledanje video posnetkov, kakor tudi uporaba vseh mogočih medijev, kot so televizija, časopisi in revije, nas napolni s preobilico informacij in mnenj. Če je človek dovolj buden, se mu prav kmalu pojavijo mnoga vprašanja, ‘ali je res … ali laž? … kakšna sta narava in motiv pisca?’. Še bolj zahrbtne so polresnice in majhne laži, pomešane z nizom resnic. Ali opazimo, da je včasih določena pomembna informacija namerno izpuščena? Na ta način je naša pozornost odvrnjena od bistva. Čemu lahko zaupamo kot viru resnice? Ali se lahko potopimo v izziv časa in poskušamo najti svojo pot skozi ta blodnjak?
Harold Pinter, dobitnik Nobelove nagrade in dramatik, je v svojem predavanju z naslovom Umetnost, resnica & politika (tekst in tudi video njegovega mogočnega in ganljivega govora lahko najdemo na spletni strani http://nobelprize.org.), decembra 2005, rekel naslednje:
‘Po dosegljivih evidencah večine politikov ne zanima resnica, ampak moč in vzdrževanje le-te. Da bi to moč obdržali, je zanje pomembno, da ljudje ne izvedo resnice, da živijo tako, da ne vedo resnice, celo resnice o svojem lastnem življenju.
Obdaja nas torej obsežna tapiserija laži, na katerih se hranimo.
Kot zdaj vsi vemo, je bila opravičilo za napad na Irak trditev, da ima Sadam Husein zelo nevarno orožje množičnega uničenja, ki ga je mogoče sprožiti v 45 minutah ter tako povzročiti neizmerno opustošenje.
Zagotovili so nam, da je to res.
Ni bilo res.
Rečeno je bilo, da je Irak povezan z Alkaido ter tako sokriv za tragične dogodke v New Yorku, 11. septembra 2001.
Zagotovili so nam, da je to res.
Ni bilo res.
Rečeno nam je bilo, da je Irak grožnja svetovni varnosti.
Zagotovili so nam, da je to res.
Ni bilo res.
Resnica je nekaj povsem drugega … ‘
Pinterjeve besede so trde in kažejo ogledalo britanski in ameriški vladi, ki bi bili veliko bolj zadovoljni, če bi kar ‘šli naprej’ in se ne bi spominjali očitnih laži, ki so bile osnova jalovemu izgovoru za neupravičeno vojno proti suverenemu narodu in pobijanje njegovih prebivalcev. Človeku se poraja vprašanje, ali še lahko verjame čemurkoli, kar povedo politiki, in ali sta čast in poštenje že zdavnaj izginila iz politike.
Starodavne besede, ki bi jih lahko pripisali Budi, pravijo:
‘Ničesar ne verjemi samo zato, ker je to povedala tako imenovana modra oseba. Ničesar ne verjemi samo zato, ker to vsi verjamejo. Ničesar ne verjemi samo zato, ker tako piše v starodavnih knjigah. Ničesar ne verjemi samo zato, ker velja, da je božanskega izvora. Ničesar ne verjemi samo zato, ker to verjame nekdo drug. Verjemi le tisto, kar sam preizkusiš in oceniš, da je res.’
Pinterjeve in Budine besede kažejo na dva navidezno nasprotna si vidika družbenega življenja. Buda nam kaže, da je resnica predvsem osebna zadeva, nekaj, kar se dogaja v samoti in tišini razuma. Pinter kaže na ‘tapiserijo laži’, na kateri se hranimo’, in ki nas v javni areni obdaja.
Se nadaljuje.
Članek je bil objavljen v reviji New View
prevedla in priredila Marina Nuvak