Osnove antropozofije 1. del

Poletje 2010,
letnik VI, številka 2

Brane Žilavec

Razvoj mišljenja kot organa za zaznavanje duhovnega sveta

Glavni namen mojih prispevkov je razvijanje in poglabljanje razumevanja osnovnih lastnosti antropozofske razlage sveta in človeka, ki ga je oblikoval Rudolf Steiner. Obstaja veliko načinov in možnosti, kako se lotiti takšnega pisanja. »Težava (pa) je v tem, da je področje antropozofske duhovne znanosti kot celote tako obsežno, da ni nikoli mogoče predstaviti več kot del te celote.« Zatorej se je treba zavedati, da se lahko v posameznem prispevku predstavi le nekoliko izbranih vidikov na določeno temo. Izbor le teh je popolnoma osebne narave – po eni strani je rezultat mojega desetletnega bolj intenzivnega študija antropozofske literature, po drugi strani pa rezultat mojih izkušenj iz bivanja in delovanja v antropozofskih ustanovah v Angliji.

Antropozofija nam preko zbranih del Rudolfa Steinerja, ki vsebujejo 354 knjig (30 njegovih knjig, okoli 5100 predavanj, preostale zapiske in pisma) podaja izjemno količino sporočil o značilnostih duhovnih bitjih, zakonitostih duhovnega sveta in medsebojnih vplivih med duhovnim in fizičnim svetom. Poleg tega je ena od osnovnih značilnosti  Steinerjevega podajanja teh informacij, njegova izjemna gotovost, da je to o čemer govori tako resnično kot je za nas resničen obstoj fizičnega sveta. Njegov stil pisanja in predavanja nakazuje na človeka z izjemnim znanjem in avtoriteto. Vprašanje, ki se ob tem zastavlja, je: Kako lahko nekdo, ki nima takšnih nadnaravnih sposobnosti, kot jih je imel Steiner, preverja resničnost njegovih sporočil?

Najprej si poglejmo, kaj je bil eden od glavnih razlogov, zakaj je Steiner napisal knjigo Kako doseči spoznanja višjih svetov:¹

Nekdo utegne enostavno predpostaviti, da mora biti tisti, ki je zmožen vstopiti v duhovni svet, po vsej sili duhovni raziskovalec. To ni potrebno, čeprav sem v moji knjigi Kako doseči spoznanja višjih svetov napisal veliko o tem, kaj mora storiti duša, da bo sposobna vstopiti v duhovni svet. Dandanes lahko to stori vsak človek do določene stopnje, čeprav ni potrebe, da vsak to zares naredi. Kar nekdo razvija v svoji duši je popolnoma notranja zadeva; toda tisto kar pelje k temu razvoju je, da se tiste resnice, ki so bile predmet duhovnega raziskovanja, lahko oblikujejo v koncepte. Na ta način lahko vsak odene sporočila duhovnega raziskovalca v lastne misli in ideje. To je nekaj kar se lahko komunicira. Eden izmed zakonov duhovnega raziskovanja je da je vseeno ali si sam odkril te stvari s pomočjo lastne raziskave, ali pa si bil o teh obveščen preko zanesljivega vira. Bistvo ni v tem, da sam odkriješ te stvari – kar je pomembno je, da jih razviješ in imaš v svoji notranjosti.

Potemtakem je nesporazum, če nekdo predpostavlja, da mora vsak človek postati duhovni raziskovalec. Ampak dandanes ima tisti, ki je duhovni raziskovalec, potrebo – tako kot sem jo imel jaz – da poda razlago o poti, ki jo je sledil pri svoji raziskavi. Razlog ni le v tem, da gre lahko dandanes vsakdo do določene mere po opisani poti, ne da bi si s tem prizadejal kakšno škodo, temveč tudi v tem, da ima vsakdo pravico vprašati: »Kaj si storil, da si prišel do teh rezultatov?« Zaradi tega sem opisal te stvari. Verjamem, da tudi tisti, ki ne želijo postati duhovni raziskovalci, hočejo vseeno izvedeti kako duhovni raziskovalec prispe do svojih odkritij, kajti ta odkritja so tisto kar potrebujejo vsi tisti, ki – v skladu z razvojno stopnjo, ki jo je človeški razvoj dandanes dosegel – želijo postaviti temelje za življenje, ki se mora razviti v človeških dušah.²

Torej, če si želim pridobiti spoznanja o obstoju duhovnega sveta, potem imam na voljo dve poti. Ena je, da razvijem sposobnosti gledanja v duhovni svet s pomočjo duhovnih vaj, ki so podana v zgoraj omenjeni knjigi in še v nekaterih drugih Steinerjevih knjigah. Ampak, narava tovrstnih vaj je takšna, da lahko traja leta in desetletja preden se lahko razvije sposobnost jasnovidnosti – t.j. takšnega nivoja videnja in razumevanja duhovnega sveta, kot ga je dosegel Steiner. In pri tem ne obstaja nobenega zagotovila, da se bo to zgodilo v obdobju tega življenja!

Druga pot je, da se postopoma seznanjam z dejstvi in zakonitostmi duhovnega sveta, ki jih posreduje Steiner v svojih knjigah in predavanjih, in na ta način poglabljam in razširjam moje razumevanje sveta kot celote.

V obeh primerih pa je prvi korak študij antropozofije:

Bralec mora najprej sprejeti kar precej veliko število nadčutnih izkušenj, ki jih podajajo drugi ljudje, brez da bi jih sam izkusil. Temu se ni možno izogniti, in to bo držalo tudi za to knjigo (An Outline of Esoteric Science). Avtor bo opisal kar verjame da mu je znano o naravi človeka in kar se mu dogaja ob rojstvu, smrti in v breztelesnem stanju v duhovnem svetu. Prav tako bo opisal razvoj Zemlje in človeštva. Lahko bi se zdelo, da je določena količina domnevnega znanja predstavljena kot dogma, in da se pričakuje zaupanje na osnovi avtoritete. Ampak, temu ni tako. V resnici je tisto, kar se lahko spozna o vsebini nadčutnega sveta, prisotno v avtorju kot živa duševna vsebina. Poglabljanje v to vsebino navdihuje impulze v duši bralca, ki potem vodijo do ustreznih nadčutnih dejstev.

Se nadaljuje.

Opombe:
1 Steiner, Kako doseči spoznanja višjih svetov, Ajda Vrzdenec, 2008
2 Steiner, Secret Brotherhoods, St Gallen, 15.11.1917