Jesen 2010,
letnik VI, številka 3
Betty Staley
Iz knjige Med formo in svobodo
Prosim razumi me.
Srečna sem.
Želim biti svobodna
Da z vetrom poletim.
Moji lasje bodo krila
Moje roke bodo poganjale.
Moje srce bo ljubilo.
Za vedno.
Mene.
Učenka devetega razreda
Obdobje adolescence je za otroka novo, nepopisano in neraziskano področje. Celo staršem se mnogokrat zdi, kot bi po tem neznanem področju skušali krmariti brez zemljevida. Predstavljajte si, kako se počuti mladostnik!
Razvoj adolescence poteka v dveh prepoznavnih oblikah, ki ju lahko imenujemo negacija in afirmacija. V prvi fazi, negaciji, vsemu nasprotujejo, hočejo se upreti svetu in ga kritizirati. V drugi fazi, afirmaciji, pa poskušajo najti svojo pot v svet. Polarnost, ki se izrazi v času adolescence, je podobna polarnosti iz prejšnjega obdobja, ko je triletnik vsemu rekel ‘ne’, petletnik pa nato svet sprejemal s svojim mogočnim ‘da’.
Negacija
Mladostniki na začetku adolescence iščejo svoj duhovni dom, kar se nezavedno izrazi kot nejasno notranje hrepenenje. Fantje in dekleta iščejo tisto čudovito, popolno in so razočarani, ko tega ne najdejo. Zunanji svet se jim zdi tuj, razočaral jih je. Tam kjer so pričakovali lepoto, vidijo grdoto. Kjer so pričakovali popolnost, vidijo človeške slabosti. Razočarani so in potrti. Postanejo kljubovalni, preizkušajo vse in vsakogar, predvsem tistega ki predstavlja avtoriteto. Upirajo se vsem okoli sebe, posebno odraslim in stopijo na stran poraženca.
“Odrasli so brezvezni,” je nenapisan moto mnogih uporniških mladostnikov, ki gredo lahko celo tako daleč, da odraslega mučijo. Če pa jih ta človek slučajno kakorkoli spravi v neprijeten položaj, se odzovejo s prizadetostjo, umikom in sovražnostjo: “Nihče me ne razume.”
Iz neizpolnjenih pričakovanj se prav lahko razvije cinizem. Nekateri mladostniki se od prvotnega razočaranja nad svetom nikoli ne poberejo. Tudi ko odrastejo, se čutijo upravičene žaliti druge ter tako kompenzirati bolečine in razočaranja, ki so jih pretrpeli.
Razočaranje povzroči, da so še bolj osamljeni, kar je zelo težko za odrasle, ki v taki situaciji potem nikoli ničesar ne naredijo prav. Pridejo tudi trenutki, ko se misel umakne in so mladostniki zmožni nasilja, ki ga razumsko ne nadzorujejo. V skrajnih primerih so lahko neverjetno grobi, zažgejo hišo ali celo streljajo. Nekateri se čutijo tako oddaljene od ljudi, da se sprašujejo, ali je sploh kje kdo, ki misli ali čuti tako kot oni. Sprašujejo se, ali je sploh kje kakšen prijatelj zanje. In iskanje prijatelja postane v njihovem življenju silno pomembno.
Vloga “oboževanja”
Adolescenca je obdobje, ko se posamezniku v njegovem življenju dogaja nekaj podobnega, kot se je v razvoju človeštva dogajalo v obdobju romantike. Mlad človek se želi počutiti del narave, kot v Shelleyevi pesmi “Oda zahodnemu vetru”.
Naj tako kot gozd, jaz tvoja lira bom:
Kaj, če listje moje pada kot njegovo!
Hrup tvojih silnih harmonij
obema vzel bo teman jesenski ton.
Čeprav otožen, ljubljen bodi duh ti silni,
Moj duh! Ti bodi jaz, vihravi jaz!
Ker se duša mladega človeka osvobodi in aktivneje čustvuje, se pojavi globoko hrepenenje po duhovnem svetu. Za adolescenco je značilno, da v tem obdobju duša nezavedno išče svoj izgubljen duhovni dom. Čeprav imajo mnogi globoke religiozne izkušnje, jih po navadi zadržijo zase ali pa jih zaupajo le redkim, zaupanja vrednim osebam.
Mladostnik si želi srečati sorodno dušo, ki prihaja iz duhovnega sveta. Koliko pesmi opisuje dušo dvojčico kot angela ali bitje iz sna? Duša spozna, da še ni pripravljena na fizični svet in hrepeni po bitju, ki ji bo dalo občutek celosti.
Iskanje duha se v življenju duše izrazi kot ‘zaljubljenost/oboževanje’. vendar ni potrebno, da je oboževana oseba v neposredni bližini. Pravzaprav je oboževanje od daleč v še večje zadovoljstvo, kajti v tem primeru ta oseba ni pod drobnogledom, ampak je povzdignjena, da bi lahko bila oboževana. Osebi, lahko je istega ali nasprotnega spola, so pogosto pripisane božanske lastnosti. Najstniki se običajno zgledujejo po sorodnikih, družinskih prijateljih in učiteljih. Dekleta po navadi izberejo filmske zvezde, vodje poletnih taborov, rock zvezde, starejše sošolce, dečki pa nekoliko starejše fante, znane športnike, zgodovinske osebnosti, filmske igralce, televizijske junake ali rock zvezde.
Objekt oboževanja predstavlja mladostniku popolnost. To mu pomaga, da laže prenaša razočaranje ob spoznanju, da svet ni popoln, saj se lahko osredotoči na osebo, ki pa je popolna. Včasih se lahko nekaj podobnega razvije med zelo tesnima prijateljema. Najboljši prijatelj odigra podobno vlogo kot oboževana oseba. Prijatelja delata skupaj vse, njune lastnosti se popolnoma zlijejo med seboj. Podobno se oblačita, uživata v isti glasbi, imata podobno mnenje o ljudeh in se v tem razburkanem življenju oklepata drug drugega. V ‘oboževanju’ začutijo adolescenti odsev višjega sveta, ‘v njihovih srcih je raj’. Potreba po ‘oboževanju’ doseže svoj vrhunec med trinajstim in petnajstim letom, lahko pa se nadaljuje tudi v pozna najstniška leta.
‘Oboževanje’ je lahko usmerjeno v določeno aktivnost, idejo, ali osebo. Najstniki se lahko fanatično ukvarjajo z igro in pri tem izgubijo občutek za čas. Igra lahko vsebuje zapleten sistem nagrad in kazni, pri čemer mladi preizkušajo svoje intelektualne sposobnosti, lahko pa bazira na sreči, kar je po svoje razburljivo. S podobno gorečnostjo se lahko posvetijo športu, ko vsak prosti trenutek izkoristijo za metanje žoge na koš, za urjenje metanja ali brcanja žoge. Mnogi najstniki so si pomagali zgodnje obdobje adolescence prebroditi s športom, da niso postali preveč obsedeni sami s sabo. Pomaga jim, če jih podpirajo s športom povezani odrasli, če z njimi sodelujejo in ustvarijo vzdušje prijateljstva. Če pa pritiskajo na njih, da morajo za vsako ceno zmagati, jim vsiljujejo tekmovalnost. V tem primeru jim prav nič ne pomagajo najti poti iz obsedenosti s samim sabo, nasprotno, nezdravo prezaposlenost s samim seboj še poglabljajo.
Pri ‘zaljubljenosti’ nekaj v spominu obudi podobne občutke, kot so jih izkusili nekoč v dosti enostavnejši obliki, ko so kot otroci doživeli boga. Tisto nekaj je lahko oseba, bodisi bližnja ali nedosegljiva, ideja ali celo aktivnost. V določenem trenutku pa mladostniki oboževanega objekta ne morejo več držati na distanci. Osebno se morajo z njim povezati. Sanjarijo o tem, kako se bo to srečanje zgodilo, kako se bodo s svojim objektom oboževanja spoznali. Sebe si lahko predstavljajo kot tragično osebo, ki živi in umre za neko idejo. Morda bo edina oseba, ki ga bo v množici opazila, občudovani pevec. To fantazijsko srečanje med njim in oboževanim objektom nosi v sebi naval čustev, ki so zelo pomembna za njegov nadaljnji razvoj ter ga popeljejo v drugo stopnjo adolescence – afirmacijo.
Torej je prva ljubezen pri približno petnajstih ali šestnajstih letih – naj bo to nogomet, pomembna oseba v družbi ali starejše dekle ali fant – pogosto most med stopnjo negacije in stopnjo afirmacije. Ta dogodek vpliva na mladega človeka tako, kot ne bo nikoli več nobena izkušnja. Njegova moč je v nedolžnosti in svežini izkušnje. Kako bo ta močna izkušnja vplivala na razvijajočo se osebo, pa je odvisno od tega, kako se razreši celotno dogajanje povezano z ‘oboževanjem’.
Prehod
Petnajsto in šestnajsto leto je osrednje obdobje adolescence. Najstniki se osamosvajajo in začenjajo svet sprejemati tak, kot ga vidijo. To je običajno na koncu desetega in začetku enajstega razreda (v desetem razredu so 15-16 letniki, mladostniki, ki bodo pravkar dopolnili 16 let).
V tem obdobju nihajo med ekstrem bodisi izrazite zadržanosti ali prevelike napadalnosti, večkrat so nasmejani, se počutijo sprejete in so pripravljeni sprejemati, biti prijazni in družabni, komunikativni, boljše odnose imajo s starši in učitelji in bolje se razumejo z brati in sestrami.
Fantje se še vedno družijo med seboj, a zdaj opazujejo dekleta. Tudi dekleta se družijo med seboj, a opazujejo fante. V vsakem razredu ali šoli je vedno popularna skupina priljubljenih in uspešnih deklet; dolge ure preživijo pri telefonu, se pogovarjajo o drugih in se iz njih norčujejo. Njihova živahnost in energija, njihov optimizem in zgovornost so nalezljivi, a je vprašanje, če se imajo res tako imenitno, kot je videti.
Pritisk, kako se je treba obnašati, da bi mogel pripadati neki skupini, je lahko zelo naporen. Cena sprejetja je žrtvovanje notranje rasti za zunanje dobitke. Dekleta, ki v to skupino niso vključena, s težavo iščejo svoj položaj v šolskem okolju. Tudi med fanti je socialni pritisk, čeprav se vseh podrobnosti o skupinah morda ne zavedajo toliko kot dekleta.
Eden problemov prehodnega obdobja je težnja po sprejemanju prevelikih obveznosti. V goreči želji, da bi zaobjeli ves svet, pogosto prevzamejo preveč obveznosti, ki jih potem težko izvršijo, ali pa nase prevzamejo tako težke izzive, da jih le stežka zadovoljivo opravijo. Preveč stvari in aktivnosti je, ki jih poskušajo načrtovati, tako da za vse preprosto ni dovolj časa. Ta živahnost in drznost jih vodi tudi v preizkušanje nevarnosti. Petnajstletniki pogosto tvegajo in preizkušajo meje, ne toliko zaradi občutka negotovosti, kot je to pri trinajstletnikih, ampak zato, ker želijo okusiti življenje.
Afirmacija
Po tem preobratu je pripravljena pot za fazo afirmacije, ki nastopi v šestnajstem do sedemnajstem letu starosti. To obdobje zaznamuje preobrazba ljubezni iz zgodnje senzualnosti in zagledanosti vase, v ljubezen do drugega in do sveta na splošno, kajti afirmacija ni omejena le na ljubezen do nekoga. V tem obdobju začno iskati ideje ali sliko sveta, v katerem se lahko počutijo varni. To je obdobje, ko se začne iskanje resnice. Sedaj iščejo odgovore religiozne narave, idealni politični sistem in naslednji korak v svojem izobraževanju. Zanimati jih začne njihova kariera.
V zgodnjem obdobju te faze ne zaupajo svetu okoli sebe. Doživljajo ločenost, sovraštvo in odpor, kar pri njih sproži nezaupanje in celo sovražnost. Počasi pa se začno spraševati, analizirati, kritizirati in dvomiti, nezaupanje in sovražnost do sveta pa se postopno spreminjata v željo po velikih dejanjih. Izražati začno navdušenje nad svetom.
K temu mnogokrat pripomorejo močne izkušnje v naravi. Mladostnik začuti “Kako lepo je živeti”. Sledi obdobje stabilnosti, ko je manj napet in manj občutljiv.
Ko so samozavestnejši in bolj zadovoljni sami s seboj, začnejo na življenje gledati bolj realno. Ceniti začnejo svobodo in spoštovati svoje obveznosti. S to spremembo se pojavi smisel za humor in potrpežljivost. Stiki s starši ter brati in sestrami postanejo prijetnejši (čeprav se še vedno raje družijo s prijatelji).
Starše spoštujejo in cenijo, čutijo se dovolj svobodne, da stopijo k njim po nasvet, ne počutijo se več tako ogroženi in so sposobni z njimi v odnosu daj-dam bolje sodelovati, ne da bi s tem izgubili svojo identiteto. Začno si bolj zaupati in postanejo bolj uravnoteženi. Življenje postane relativno mirno, vse manj je prerekanja. Včasih izjavijo, da so njihovi starši postali pametnejši ali modrejši oz. da je z njimi lažje živeti.
Sčasoma mine obdobje ‘oboževanja’ in nadomestijo ga prave življenjske zveze. Manj zreli fantje ali dekleta se lahko še nekaj časa oklepajo ‘oboževanja’, mnogokrat oseb istega spola. V tem času se vloge zamenjajo in starejši mladostniki postanejo objekt ‘oboževanja’ mlajših najstnikov. Zabavno je gledati, kako dijaki enajstega in dvanajstega razreda opravijo z občudovanjem sedmo-, osmo- in devetošolcev. Ker niso prav prepričani, kako naj se vedejo, poskušajo biti v svojem odzivu na mladostne oboževalce previdni.
Pozna adolescenca:
od osemnajstega do enaindvajsetega leta
Ko prestopijo prag osemnajstega leta, se začne obdobje zgodnje odraslosti in pripravljeni so na odgovornost. Odslej je učenje in dozorevanje odvisno od življenjskih izkušenj. Njihov razvoj je odvisen od tega, ali se bodo znali povezati s časom in kulturo, v kateri živijo, in z ljudmi, ki utelešajo ideale in vrednote njihovega časa. Bernard Lievegoed v svoji knjigi Faze pravi: “V vsakdanjem življenju z drugimi lahko mladostnik kreira svoj lastni svobodni svet med zakoni duha in zakoni narave … Med razumom in materijo lahko najde mejo svobode, ki ga drži pri življenju. Pomembno je, da kljub omejitvam, ki mu jih fizične okoliščine in kulturni tabuji ter družbene norme vsiljujejo, naredi nekaj, kar je popolnoma in absolutno osebno.”
Ne glede na to, ali je mlad človek zaposlen ali hodi v šolo, čuti potrebo po tem, da dá življenju svojo osebno noto, da vidi, kje so meje, da najde osebo, ki ga bo vodila. To je čas, ko mora razviti družabne vrline, navezati trdne osebne vezi z ljudmi. To so leta, ko najde smer svojega razvoja, spozna nove interese, potuje, preizkuša nove življenjske sloge in deluje v številnih intimnih socialnih zvezah.
Mlad človek se ne bi smel zavezati za nekaj, kar bi ga priklenilo. To naj bi bilo obdobje, ko razvija mnenje, fleksibilnost in oblikuje predstave o življenju. Tisti, ki se zaposlijo ali prevzamejo družinske obveznosti pred enaindvajsetim letom, odrastejo v odgovorne ljudi, a dostikrat dalj časa iščejo svojo pot. Potrebujejo čas, da raziskujejo, spreminjajo in znova spreminjajo.
(Ena najprijetnejših izkušenj v mnogih letih mojega poučevanja so bili razgovori z diplomanti. Spremembe, ki jih doživljajo še tri do štiri leta po zaključku šolanja, so razburljive in pogosto nepredvidljive. Najstniki, ki so se odločili za nek študij, se obrnejo za sto osemdeset stopinj in gredo v povsem drugo smer. Toliko novega in izzivalnega najdejo, kar jih kliče in navdušuje. Življenje, naš veliki učitelj, jim je tako zanimivo in lepo je z njimi deliti njihova spoznanja.)
Tisti, ki se čutijo vezane, teže raziskujejo nove vidike svoje osebnosti. Tudi oni se učijo iz življenja, a včasih jim spoznanja jemljejo pogum. Pogosto menjavajo službo, in ko ugotovijo, da se ni enostavno preživljati, postanejo dokaj brezvoljni. Po začetnem navdušenju nad osamosvojitvijo pride razočaranje. Zakaj? Namesto da bi odkrivali nove vidike svoje osebnosti, se čutijo potlačeni in omejeni. Ne najdejo svojega mesta v svetu. Tisti pa, ki potujejo, študirajo, delajo kot vajenci ali se učijo obrti, se razvijajo kot ljudje. Širijo svoje obzorje in raziskujejo svoje talente.
Nevarnosti
Če niso spoznali svojih idealov ali so negotovi glede lastnih korenin, se lahko, če ne najdejo dobrega prijatelja ali ljubezni, če ni ničesar, kar bi njihovo pozornost odvrnilo od pretiranega ukvarjanja s samim seboj, povsem predajo fizično-seksualnemu življenju kot edinemu načinu zadovoljitve. K temu jih spodbujajo filmi, televizija, radio in oglasi. Mlad človek, ki se oblikuje, se lahko zaradi prevelikih spodbud od zunaj ujame v obsedenost s seksualnostjo. Če nima ničesar, kar bi to preokupacijo uravnotežilo, postane trd in robat. Potisnjen je v erotiko ali željo po moči.
V mestih živi mnogo mladih, ki nimajo ničesar, kar bi jih dvignilo iz obupa ali čutnosti; njihovo življenje je eno samo izčrpavanje; njihov cilj nič drugega kot takojšnji užitek ali moč. Pri proučevanju biografij je mogoče videti, kako lahko en poseben dogodek – srečanje z osebo, izkušnja z glasbo, prijazna beseda, v pravem trenutku ponujena knjiga ali izkušnja iz narave, te mlade ljudi reši iz zanke in jih napoti na koristno in smiselno pot. Mladi, ki so ujeti v revščino, manjšinsko diskriminacijo ali kriminal, padejo mnogokrat v obup, če ne doživijo eno od prej naštetih izkušenj, ki osvobajajo.
V tem času jim je v veliko pomoč dramsko ustvarjanje. Ko skuša upodobiti nek lik, lahko mladostnik izkusi strah, sočutje, veselje ali humor. V stanju strahu človek močno vdihava, v ljubeči predanosti pa izdihuje. Ritem vdihavanja in izdihavanja čustvenih izkušenj pomaga duši, da se na zdrav način osvobodi telesa. Skozi dramo lahko mladostniki preizkušajo razne vloge, na različne načine izražajo jezo, nasprotovanje, rahločutnost, sočutje in žrtvovanje ter skozi svojo vlogo izkusijo, kaj se ljudem v različnih življenjskih situacijah dogaja.
Zanimanje za svetovne dogodke je še eno področje, ki jim lahko pomaga. Ko spoznavajo različne probleme, ko vidijo, kako se kot odziv na skupek okoliščin razvijajo dogodki in stališča, začnejo spoznavati, kje so možne spremembe. Namesto cinizma se razvije pri njih navdušenje. Morda zato, ker jim sama vpetost v dogodke in okoliščine daje občutek, da lahko nanje vplivajo.
Zanimanje za svet se izrazi tudi skozi zanimanje za druge kulture. Ko spoznavajo mite in legende nekega naroda, laže razumejo njihov način razmišljanja. Spoznavanje njihovih kulturnih vrednot da mlademu človeku možnost, da razmisli o lastnih vrednotah. Takšno zanimanje mu pogosto omogoča večje razumevanje človeštva in poveča čut za sočloveka.
Pogosto najdejo za zapletene življenjske situacije zelo enostavne rešitve in odrasli se ob naivnem optimizmu mladih, ki si želijo reševati svet, le nasmihajo. A ta idealizem je priprava na to, da prevzamejo obveznosti v svetu odraslih. Zanimanje za zunanji svet, ideje in socialne teme, vse to jim prav tako pomaga, da se osvobodijo nadzora, ki ga njihovo telo še vedno ima nad njimi. Namesto, da bi bili prezaposleni s sabo, se začno zanimati za zunanji svet. Steiner trdi, da je zanimanje za druge eden prvih korakov duhovnega razvoja.
Obdobje adolescence ni stabilno. To je obdobje nestalnosti, preizkušanja in zavračanja novih vrednot, novih načinov delovanja in novih idej. Ker mladi do enaindvajsetega leta ne izkusijo objektivne realnosti v vsej njeni polnosti, moramo biti odrasli izredno trdni, razumevajoči, potrpežljivi in ljubeči, da jim pomagamo prebroditi to prehodno obdobje.
prevod: Marina Nuvak
Poglavje je iz knjige Med formo in svobodo, ki ponuja obilo spoznanj o najstnikih. V njej nam avtorica Betty Staley daje sočuten, razumen in intuitiven pogled v misli mladostnikov. Piše o naravi adolescence – o iskanju samega sebe, rojstvu intelekta, sproščanju čustev, razlikah med moškim in žensko ter o značaju. V knjigi raziskuje potrebe odraščajočega najstnika v povezavi z družino, prijatelji, šolo, umetnostjo in ljubeznijo. Obravnava tudi vprašanje stresa, medijev, depresije, mamil, alkohola in težav s hranjenjem. Staršem je lahko v veliko pomoč pri vzgoji njihovega najstnika.
V slovenskem prevodu bo knjiga izšla pri založbi Parsival.
Prednaročila zbiramo na internetni strani: www.svitanje.si