Jesen 2010,
letnik VI, številka 3
Jill Taplin
Ustvarjalno življenje z otroki do sedmega leta starosti
Tretji del: Kako najti raj na zemlji
Ko se malček znajde v novem telesu, ki ga mora posvojiti v svetu, katerega še raziskuje, se zdi, kot da je na najnižji točki. Prisiljen si je nadeti to novo telo in ga popeljati v novi svet, toda telo mu ne ustreza in svet je tako nesimpatičen, poln laži, lenobe in omejitev. K sreči pa je to zanj in za vse, ki mu želimo pomagati, le polovična slika. In če je to najnižja točka, vodi zdaj pot le še navzgor. Kako mu lahko mi pomagamo pri tem pomembnem delu, ki bo zaznamovalo celo njegovo življenje? Starši in učitelji imamo na voljo toliko stvari, ki jih lahko uporabimo, da dobro opravimo svoje delo; mu pomagamo najti ta raj na zemlji, ki ga v resnici išče.
Kraljestvo narave
Otroci so ves čas v stiku s svetom – dotikajo se ga, ga poslušajo, vonjajo, vidijo in okusijo. Srečajo se s toploto in mrazom, z vsemi mogočimi materiali, zvoki, različnimi oblikami bleščečih in mehkih barvnih tonov, privlačnih in neprijetnih okusov ter vonjev. Vemo, da so malčki občutljivi in da vpijajo vase vso subtilnost okolja. Kaj jim najbolje dene? Kaj jih bo potolažilo, ko bo življenje težko, in kaj bo v njih vzbudilo ljubezen do sveta?
En odgovor je narava. Za začetek je dobro, da so zunaj in prek vremena v stiku z naravnimi elementi. Preden odrasli nanje prenesemo pomisleke, so majhni otroci zelo radi zunaj na dežju. V našem vrtcu se je nekaj najljubših sprehodov dogajalo prav v dežju. Oblačenje vseh nepremočljivih oblačil je pravi izziv (in nekateri otroci imajo veliko težav z občutkom in zvokom, ki ga ta oblačila dajejo, zato se izplača poiskati res udobna oblačila), ko pa smo enkrat na sprehodu in lahko čutimo, slišimo, vidimo in okusimo dež, smo pomirjeni. Otroci so v stiku z naravo, lahko jo čutijo na svojih obrazih in občutek je prijeten. Povsem jih prevzame, vsrkavajo ga vase in navda jih z občutkom miru. Enako prijeten je sprehod v temi, posebno če je na nebu mogoče videti zvezde. Tako lahko vidijo, od kod so prišli. (Ste že opazili, da imajo majhni otroci zelo radi vse, na čemer so zvezde? Neka deklica v mojem vrtcu se je občasno zelo vznemirila – ni ji bilo lahko biti majhen otrok in kadar je bilo težko, se je lahko zavila v pernico z mehko bombažno prevleko, potiskano z zvezdami, ki sem jo v ta namen imela.)
Izkušnja vetra je še dosti bolj razburljiva. Ko postane veter igriv, postanejo takšni tudi otroci, pa čeprav so v hiši. Zato jih je najbolje peljati ven, in če je mogoče, tekati z vetrom. Se še spomnite iz vašega otroštva, kako je bilo, ko ste spuščali zmaja? To je čudovita igra z vetrom, tudi če sedi otrok še v vozičku.
Ko sem živela na severu Škotske, je bilo tam dostikrat zelo mrzlo in otroci so bili mraza vajeni. Redkeje smo imeli sneg, zato je bilo navdušenje še toliko večje. Delala sem na manjši šoli, in ko je bila jesen res lepa, smo prekinili pouk in se vsi šli ven igrat. Kako navdušeni so bili starejši otroci, ko so videli svojega učitelja, profesionalnega umetnika, kako z vrtno lopato kleše čudovite skulpture v stene njihovega igluja. Še vedno se spomnim navala adrenalina, ko smo se z vrtčevskimi otroki spuščali na plastičnih vrečkah po majhnem hribčku in smo na polju nasproti železniške proge naredili res velikega snežaka, da mu bodo potniki na vlaku lahko mahali. Zdaj živim v Devonu in zelo redko imamo sneg, tako da ga nekateri otroci v tej pokrajini sploh še niso videli (neki malček iz Nove Zelandije, ki je prvič videl snežni metež, je vzkliknil: »Poglej, nebo je bolno!«). Včasih pa imamo tukaj zmrzal, in ko zagledajo na zmrzlih listih ivje, so malčki navdušeni. Nekega neobičajno mrzlega dne, smo za starše, ki so prihajali po otroke, pripravili ledeni muzej.
Obala je ob vseh letnih časih še en čudovit kraj, kjer se lahko otroci, ob varnem nadzoru odraslega, igrajo z naravnimi elementi. Nedolgo tega sem bila avgusta ob morju, v zelo živahnem počitniškem kraju. Na srečo je bila obala res obsežna, tako da je bilo dovolj prostora za igro in, poleg velikega področja z mehko mivko, je bilo tam tudi nekaj gladkih okroglih kamenčkov. Kako zelo primeren prostor za igro. Zanimivo, da so bili gradovi iz mivke skoraj vsi na zunaj obli, s centralno ‘žariščno točko’ in z jasno vidnimi pravilnimi vzorci. Podobni zemljevidom planetov, ki krožijo okoli sonca.
Kadar se otroška igra v prostoru ne odvija dobro, pojdite, če je le mogoče, na vrt ali na sprehod. Zelo pomaga, če jih peljete med drevesa in rastline, na odprto, med nebo in zemljo. Še bolje je, če so tam ptice, živali in ljudje pri delu. Poleg tega, da imajo tako možnost doživeti zanimiva srečanja, jim to tudi pomaga, da pozabijo na malenkostna prerekanja in se obrnejo širše v svet. Za prebivalce mest to ni tako preprosto. Lahko pa vsaj poskrbimo za rastline v lončkih in tudi nebo je vidno, čeprav nikoli prav temno. Lahko pa je težaven hrup prometa. Mestni otroci so ga morda res vajeni, toda kot odrasli se zavedamo, da razjeda dušo.
Svet narave je lahko razburljiv (nevihte, drveče reke in vrtinčasti snežni meteži), lahko pa je pomirjajoč (s soncem obsijani travniki, mavrice in mirne vode). Seveda je lahko moč narave zastrašujoča in nevarna, vendar je tudi resnična in pristna; otroci lahko tako, če so starši naravnani pozitivno, okusijo avtentičnost narave. Ko sem bila majhna, se spomnim vznemirjenja ob tem, ko so me zbudili, da bi videla najlepše nevihte, ki so se razvile vzdolž angleškega kanala – zdaj se nič ne bojim neviht. Če peljemo otroka na sprehod v temi, da lahko vidi zvezde, mu pomagamo, da ga ni strah teme, in da se pripravi na trden spanec, kajti poglej, ves svet gre zdaj spat. Ni potrebno, da je to vsak večer. Če je ulica, v kateri živite, osvetljena z uličnimi svetilkami, bo občasen poseben pohod, namenjen iskanju ‘prave teme’, nepozaben.
Se nadaljuje.
objavljeno v reviji New View
prevod: Marina Nuvak