Jesen 2011,
letnik VII, številka 3
Christof Wiechert
Rudolf Steiner kot učitelj
Dostikrat se pojavi vprašanje, kakšen je bil Steiner sam kot učitelj? To je pomembno vprašanje, je nova priložnost za nas, da v njem odkrijemo fenomen človeka, ki je vedno učil le tisto, kar je sam naredil ali dosegel. Po mojem mnenju je to odločilni pokazatelj tega, ali imamo opraviti z izjemo ali ne.
To človeka, kot je Steiner, postavi v vlogo učitelja za vse ljudi (da ne pretiravamo z izrazom učitelj človeštva). To je tudi izraz dvojnega pomena fraze: vsakršna vzgoja je samorazvoj. Njegova biografija to najbolj jasno kaže.
Dejstvo, da je bil učitelj za vse ljudi, je dokumentirano v njegovih člankih; ti so bili objavljeni v reviji Luzifer-Gnosis v letih 1904-1905 in potem še v posebni izdaji leta 1907. Kasneje so postali znani pod naslovom Kako doseči spoznanja višjih svetov?
V pomembnejšem poglavju o pogojih, ki vodijo k samorazvoju, je naveden pogoj, ki pravi, da se moraš čutiti, da si ‘del’ celotnega človeštva; z drugimi besedami, da se razvijaš in usmerjaš samega sebe v lastni čutni svet, da se ne postaviš v položaj opazovalca življenja, temveč stopiš direktno v življenje. Dana sta dva primera, ki lahko razvijeta to občutenje: »Če sem učitelj, učenec pa ni tak, kot bi si želel, svojega razpoloženja ne smem usmeriti proti njemu, ampak proti sebi samemu. Z njim se moram počutiti eno do te mere, da se vprašam: ‘Ali njegov primanjkljaj ni morda rezultat mojega delovanja?’ Namesto da svoja čustva obrnem proti njemu, bom raje razmislil o tem, kako naj ravnam sam, da bo v prihodnje zmožen bolje zadovoljiti moja pričakovanja. Takšen odnos postopno privede do spremembe v človekovem celotnem razmišljanju. To se enako dobro obnese pri vseh stvareh, manjših in večjih. Opustim svojo sodbo in si rečem: ‘Tudi sam sem človek tako kot on. Vzgoja, ki so jo okoliščine omogočile meni, me je lahko rešila pred njegovo usodo.’ Potem mi bo gotovo prišlo na misel, da bi ta človeški brat gotovo postal drugačen človek, če bi tisti učitelji, ki so se trudili z mano, enako nego namenili njemu. Spomnil se bom, da je bilo meni dano nekaj, za kar je bil on prikrajšan …«
Nadalje govori Steiner o deljeni odgovornosti, ki jo vsak posameznik ima do življenja kot takega. Kaj nam to pove? Ob tem bi težko dobili drugačen vtis ali misel, kot da so te besede izrečene z avtoriteto vseobsegajoče ljubezni do človeštva. In ugotovimo, da sta za slikovit prikaz tega uporabljena vzgojni in socialni primer. In umetnost vzgoje resnično izhaja iz socialnega nagiba …
V nadaljevanju bomo v vseh pedagoških fazah Steinerjevega življenja videli, da je ta neomajna, kot skala trdna ljubezen do človeštva per se (kot taka), predstavljala osnovo, preko katere je deloval.
Steiner je pisal članke kmalu po tem, ko je bil odpuščen s svojega delovnega mesta na Delavski univerzi, ki jo je v Berlinu ustanovil Walter Liebknecht. Tam je delal od leta 1899 do začetka leta 1905. Hoteli so ga odpustiti že dosti prej, a si niso upali, saj je bil eden najbolj priljubljenih in spoštovanih profesorjev med številnimi študenti, delavci in udeleženci tečajev. Že nekaj poskusov je bilo, da bi se znebili učitelja, ki je javno kritiziral zgodovinski materializem in je tudi postal glavni tajnik nemškega Teozofskega gibanja; vendar zaman. Potem so poskrbeli za soočenje v javni razpravi, da bi vse skupaj končno prišlo na površje.
Več kot karkoli drugega naj bi razkrila pripoved očividca: »Svoje poučevanje na Delavski univerzi je pravzaprav opustil okoli leta 1904. Literarni čuvarji prave marksistične vere so dolgo delovali proti učitelju brez sijoče čistega marksističnega ozadja. Osumljen je bil krivoverstva in le velika vdanost njegovih študentov je njegovim nasprotnikom preprečevala, da bi sprožili svoj napad. Končno pa je do tega le prišlo. V akcijo so poslali nesimpatičnega Maxa Grunewalda, ki je bil dober poznavalec marksizma. Pripravili so večer, na katerem naj bi oba nasprotnika pomerila svoje moči. Prerasel je v dvoboj umov na visoki ravni. Steiner je bil v dobri formi. Govoril je z naraščajočim dramatičnim učinkom, napadel ga je z neverjetno obilico znanja, govoril je s strastjo in ognjem in očaral celo sovražnike. Grunewaldu, temu nesrečniku z doktoratom, se ni uspelo pobrati s tal. Prav gotovo ni bil neumen, saj so se ga zaradi njegove bistroumnosti in hitrih odgovorov bali. Vendar je bitko brezupno izgubil že v prvi rundi. Steiner je odšel, a odšel je kot zmagovalec, ob vzklikih njegovih zvestih študentov« (poudarjen tisk CW).
V istem obdobju je Steiner poučeval tudi na zasebni dekliški šoli v Berlinu, ki je bila na Mozartstrasse 3, čisto blizu njegovega stanovanja. Gospa Anna Peltesohn je osnovala ustanovo, v kateri so ‘učenke različnih starosti, pod nadzorom naredile domače naloge, vadile klavir in violino ter ob popoldnevih odšle na sprehod’.« Kasneje je gospa Peltersohn na tem istem naslovu ustanovila še nadaljnje, univerzitetno izobraževanje. Tukaj je Steiner nekaj skupin deklet učil zgodovino, geografijo in verjetno tudi filozofijo.
Mnogo let potem je po naključju ena od njih v njem prepoznala svojega učitelja iz berlinskega obdobja. To je bila Hedwig Denekamp, ki se je živo spominjala Steinerja kot učitelja. V tistem času je bila tipična najstnica, tako da so jo morali drugi učitelji dostikrat opominjati, kajti bila je očitno sangvinične narave, zaradi česar se je težko zbrala za vse, kar se je dogajalo pri pouku. »Samo dr. Steiner se je obnašal, kot da ni ničesar opazil in je mirno govoril dalje, dokler ni spet izgledala zainteresirana. Vsebin učnih ur se sicer ni več spominjala, se ji je pa njegova duševna drža globoko vtisnila v njen spomin.« (poudarjeno CW).
Se nadaljuje.