Pomlad 2012,
letnik VIII, številka 1
Tanja Franjević Petrović
Od prvega predavanja Rudolfa Steinerja o prehrani je minilo 107 let in s pravico si lahko postavimo vprašanje: Kaj lahko začetek dvajsetega stoletja, daljno leto 1905, nam, ki živimo na začetku tretjega tisočletja, pove o prehrani, česar mi že tako ne bi vedeli? Človeštvo je sledilo svojemu toku evolucije, znanost napreduje, tehnologija vsakodnevno dosega navdušujoče rezultate. Veliko tega se je spremenilo, je zastarelo, pripada zgodovini. Mar zato tudi Steinerjeva predavanja o prehrani spadajo v preteklost? Ali pa?
Mnoga njegova predavanja so prevedena v skoraj vse evropske jezike, kakor tudi v veliko število svetovnih. Ljudje na osnovi teh predavanj pišejo knjige, ustanavljajo centre za preučevanje prehrane, izvajajo raziskave, oblikuje se nov pristop h kulinariki. Nedvomno da kljub današnjemu drugačnemu ‘modernemu’ duhu našega časa predavanja Rudolfa Steinerja navdihujejo mnoge strokovnjake, pa tudi laike, da proučujejo prehrano z duhovno-znanstvenega stališča, kakor tudi k njeni praktični uporabi.
S čim ta predavanja privlačijo ljudi?
Ali se morda pristop k prehrani, ki na njih temelji, torej na antropozofsko usmerjeni duhovni znanosti, približuje resnični rešitvi vprašanja prehrane, ali je to še en pristop, ki nas lahko zmede? ‘Antropozofska prehrana’ izhaja iz stališča upoštevanja človeka kot fizično-telesnega in duševno-duhovnega bitja, torej bitja, v katerega zemeljski obstoj se utelesi duševno-duhovno, to dejstvo pa je pri vprašanju prehrane najbolj pomembno. Ali je to, da je človek fizično-telesno in duševno-duhovno bitje res najbolj pomembno, kadar govorimo o njegovi vsakodnevni prehrani in kakšen pomen ima to za posameznika? Materialno-čutni svet, ki je dostopen našim fizičnim čutom, proučuje in raziskuje tako imenovana materialistična znanost; ta proučuje tisto, kar je že narejeno, nastalo situacijo, medtem ko antropozofsko usmerjena duhovna znanost proučuje in raziskuje tudi materialno-čutni svet, vendar kot odraz duhovnega, proučevanje čutno-vidnega sveta sega v njen izvorni pravzrok. Za duhovno-znanstvenega raziskovalca življenje ne nastane iz materije, temveč obratno, materija nastane iz ‘živega’, iz etrskih ali življenjskih sil; te etrske ali življenjske sile ne spadajo v področje materialno čutnega sveta, prihajajo iz povsem drugega področja, ki ni dostopno človekovim fizičnim čutom, iz nadčutnega področja.
Spomnimo se nekaterih duhovno znanstvenih načel, ki so ‘vhodna vrata’ v razumevanje prehrane.
- »Duh je praosnova vsega, izvirni ustvarjalni princip stvaritve kozmosa, zemlje in človeka2«.
- Temu našemu vidnemu materialnemu svetu je predhoden duhovni, zato je materija vsebinsko in oblikovno duhovne narave.
- Vse, kar je v naši okolici, kar moremo dojeti s fizičnimi čuti, je ustvarjeno in rojeno iz duha in je samo zunanja, materialna stran duhovnega. Mineral, rastlina ali vse drugo v našem okolju, so samo zunanja materialna stran duhovnega. Torej, »v bistvu vsega materialnega je duhovno«.
- Če je ‘za’ vsem duhovno, ali sta potem naša hrana in prehrana samo zunanja materialna stran duhovnega?
Odgovor na to vprašanje nam ponujajo verzi Angelusa Silesiusa4: »Ne hrani te kruh: tisto, kar te hrani v kruhu, je večna božja beseda, je življenje in duh.« Misel Angelusa Silesiusa, da se v kruhu združuje življenje in duh, kaže tudi, da nas ne hranijo samo snovi hrane kot take, temveč tudi sile, ki so jo ustvarjale in oblikovale, da takrat, ko vnašamo vase hrano, medtem ko predelujemo zunanjo materialno stran, prejemamo prav tisto duhovno, ki se z njo nakazuje. V zvezi s tem nam mora biti jasno, da se človek z vnosom hrane ne gradi le iz snovi in sil Zemlje, temveč tudi iz sil, sprejetih iz vsega okolja, od sonca, lune, zvezd.
Človek sprejema vase hrano iz vseh treh zemeljskih kraljestev, mineralnega, rastlinskega in živalskega, nosi pa tudi določeno odgovornost do njih. S prehrano ustvarja več ali manj odvisen odnos med zemeljskimi kraljestvi. Poglejmo rastlino. Rastlina-hrana prehaja vse do svoje končne materialne oblike kompleksne procese metamorfoze, potem skozi najrazličnejše procese predelave, od polja do mize in nadaljuje s prehodom skozi zelo kompleksno in zamotano pot znotraj človeškega bitja. Vsaka rastlina ima svoje značilne lastnosti, prinaša jih iz nadčutnega sveta, po njih se prepozna, se razlikuje od ostalih rastlin, z njimi deluje na okolje, najdemo jih v hrani in po njih prepoznamo njeno prehransko vrednost za človeka.
Na čem temelji odnos štiridelnega človeškega bitja in dvodelnega bitja rastline?
Rastlini in človeku je skupno to, da imata oba fizično in etrsko telo. To telo je tako pri rastlini kot pri človeku pomembno za izgradnjo fizičnega telesa in ga ščiti pred razpadanjem. Etrsko telo rastline je sposobno iz anorganskih snovi graditi organske snovi. Človekovo in živalsko etrsko telo pa te sposobnosti nimata. Zato sta človek in žival za zadovoljitev svojih življenjskih potreb odvisna od hrane rastlinskega izvora. Naloga človekovega astralnega ali čutno-čustvenega telesa je nasprotna nalogi etrskega telesa rastline. Ima nalogo, da razgradi vse, kar zgradi etrsko telo rastline. Tako se mora prehrana dogajati tako, da se mora vse, kar se v rastlini izgradi, v človeku razgraditi. Že v tem kratkem opisu človeka in rastline se kaže njun obratni odnos, prav tako pa tudi, kako se osupljivo dopolnjujeta.
»Ljudje verjamejo, da je v prehrani najvažnejše tisto, kar človek vsak dan poje. To je pomembno, toda največji del tistega, kar vsakodnevno poje, sploh ni namenjeno temu, da bi v telo vnesel sestavine hrane, iz katerih bi se organizem regeneriral oziroma bi se v telesu shranjevale. Največji del snovi, ki jih s hrano vnašamo, je namenjenih temu, da predajo telesu sile, ki jih v sebi nosijo, da tako v telesu prebudijo življenje. Zato največji del hrane, ki jo pojemo, tudi izločimo, tako da ne gre za količinsko izmero izmenjave snovi – da bi bilo potrebno količino, ki se je iz telesa izločila, nadoknaditi z novo hrano – temveč gre za to, ali lahko s hrano pravilno vnesemo vase življenjske sile.« Kajti te, za življenje potrebne sile, potrebujemo za notranje delo, pa tudi zato, da na primer hodimo ali delamo. Zato v antropozofsko orientirani prehrani ne gledamo na hrano le kot na golo materijo, ampak ji dajejo njeno vrednost sile in snovi, ki so sprejete iz celotnega kozmosa – od sonca, planetov, lune, zvezd. Iz tega je razvidno, da rastlino, ki raste na Zemlji ni oblikovala Zemlja sama, tudi je ni ustvarila Zemlja, temveč sile in snovi, sprejete iz celotnega kozmosa. Če razmišljamo na tak način, se moramo vprašati, ali imajo na primer ogljikovi hidrati v krompirju, ki nastajajo v gomolju pod zemljo, in ogljikovi hidrati pšenice, ki pod vplivom svetlobe in toplote sonc, nastajajo v zrnu nad zemljo, v človeku enako moč delovanja? Ali imata zato enako prehransko vrednost za človeka, ne glede na način vzgajanja? Torej v prehrani ni najvažnejše to, da preprosto sprejemamo ‘potrebne’ količine vseh poznanih pomembnih sestavin hrane (morda pa so pomembnejše tiste sestavine, ki jih znanost še ni odkrila), temveč da se – ob sprejemanju hrane – v telesu razvijejo sile, tiste delujoče navzven in druge, ki delujejo navznoter. To je zelo pomembno pri načrtovanju prehrane.
Napak bi bilo, če bi prehrano spustili na nivo hrane, kar pa se pogosto dogaja. Hrana je pomemben dejavnik prehrane, vendar je vedno potrebno vedeti, da je človek središče prehrane, in da je vse, kar je povezano z njegovo prehrano, v tesni zvezi s celotnim njegovim bitjem. Zato moramo, da bi se približali vprašanju prehrane, imeti na umu najmanj dvoje: na eni strani naravo človeka, na drugi pa naravo hrane. Če hoče človek določiti hrano zase, mora izhajati iz sebe, mora poznati svoje potrebe, želje, možnosti kot duševno-duhovnega bitja. Težiti mora k temu, da s prehrano doseže notranjo harmonijo, da vsi deli njegovega bitja delujejo na vsak posamezen člen, in da vsak posamezen člen deluje na vse ostale. »Če je nekdo na primer lačen, se lahko vpraša, kdo je v njem lačen ali kaj bi na to rekel njegov Jaz. Tisto, kar ruši notranjo harmonijo, čuti človek na najrazličnejše načine. Občutek, ki ga po jedi občuti kot zaspanost, odpor, utrujenost ali podobno, kaže na to, da s to hrano ali/in na ta način ne doseže notranje harmonije, ne spodbuja sil duše, potrebnih za dejavnost: sil mišljenja, čutenja in volje.5« Ne le da je dobro vedeti, kaj človek kot duhovno-duševno bitje s prehrano doseže in kaj hoče doseči, temveč mora sam vedeti, kaj mu preprečuje in ga zadržuje, kaj pa ga vodi in spodbuja pri njegovem razvoju. Na ta način postanejo njegove prehranske odločitve bolj rezultat njegovih notranjih potreb, teh pa se bolj zaveda ob koheziji vpogleda, ki ga dobi na temeljih antropozofsko orientirane duhovne znanosti ter lastne izkušnje o učinku prehrane.
Če opazujemo notranjo stran prehrane, lahko rečemo, da človek s prehrano individualizira hrano, individualiziranje hrane pa je zelo različno in je odvisno od njegovih notranjih sil. Kalčki čičerike so na primer bogat vir sil življenjskega etra, če pa človek nima dovolj notranjih sil, da jih razgradi in uporabi, nimajo zanj nobene prehranske vrednosti. To kaže, da ne pomeni, da bo visoka kakovost nekega živila avtomatično pomenila kakovostno prehrano določene osebe. Nekdo je pripravljen postati vegetarijanec, vendar želi še naprej uživati kavo, nekdo drug pa mora jesti meso, ker to njegov organizem potrebuje, lahko pa se odreče kavi. Prav zaradi tega, ker prehrana vpliva na človekov razvoj – fizični, duševni, duhovni – pri antropozofsko orientirani prehrani ni nobene prisile, osnovni najvišji princip pa je spoštovanje človekove svobodne volje. To pomeni, da ni niti prepovedi niti priporočil glede katerega koli elementa prehrane. Torej, ne obstajajo niti prepovedana niti priporočena živila. Pravzaprav mora vsakdo sam vedeti, kaj je zanj najbolje.
Kadar je človek odvisen od nečesa, od kave, čokolade – ali on izbere čokolado, ali čokolada ‘izbere’ njega? Vse, kar deluje na človekovo svobodno voljo, kot so odvisnost od neke hrane, prehranske navade, modne muhe v prehrani, ga ovira pri njegovem razvoju.
Poudariti moram še nekaj, kar antropozofski pogled na prehrano loči od vseh drugih pogledov, kar je Steiner, ko je govoril o prehrani, rekel takole: »… ne morem govoriti drugače kot iz duše, ker ni potrebno, da antropozofija deluje kot agitator, ni se ji treba zavzemati ne za eno ne za drugo, temveč samo predstaviti resnico. Kakšne posledice nosi človek zaradi svojega načina življenja, je njegova stvar, antropozofija ne predpisuje, temveč kaže resnico. Zato tudi za fanatike ne bi nikoli postavljal nekih omejitev (Geboten). Zaradi tega stališča ne bom govoril na tak način, ki protežira vegetarijanstvo, uživanje mesa ali kaj podobnega, ampak mora to priti iz lastnega razmisleka in pravzaprav imajo te stvari svojo težo le, če jih postavimo v sfero lastnih doživetij. To omenjam zato, da ne bi mislili, da se antropozofija zavzema za določen način prehrane ali kaj podobnega, kajti ona v resnici naredi vsako obliko prehrane razumljivo.«5 V tem smislu ima pogled na prehrano z antropozofskega stališča tudi veliko praktično vrednost. Ne le da lahko služi kot pomoč pri razumevanju katerega koli načina prehrane (vegetarijanstva, presnojedstvo, prehranjevanje s sončno hrano in ostalih oblik) ali pa neke nove oblike, ki se bo morda pojavila že jutri, temveč tudi kot zanesljiv smerokaz pri prinašanju odločitev glede lastne prehrane.
Že od pradavnine naprej je prehrano vodilo duhovno vodstvo naroda, upravljana je bila iz misterijskih in kultnih mest, predpisana v religioznih predpisih, še nedavno tega pa je človeštvo pri izbiri prehrane vodil instinkt. Ljudje so ta instinkt postopno izgubili. Zato se je v današnjem času potrebno učiti pridobivati spoznanje na vseh področjih prehrane, to pa je mogoče le, če razširimo opazovanje izven meja materialnega sveta, s pomočjo antropozofsko orientirane duhovne znanosti. Lahko rečemo, da je pogled na prehrano na ta način na začetku, da so Steinerjeva predavanja, ki se tematsko nanašajo na prehrano, začetni impulz, človek pa mora šele odkriti sile, ki s hrano prihajajo k njemu iz duhovnega sveta ter kakšen pomen imajo le-te za življenje na Zemlji in za celoten razvoj. Spoznanje o duhovnem poreklu človeka in prehrane v širšem smislu loči takšen pristop k prehrani od vseh ostalih. In prav v tem pogledu, v tej navezi duhovnega in materialnega se skriva prava vrednost, lahko rečem tudi naloga prehrane, ki temelji na antropozofiji. Z različno hrano prejmemo različno duhovno, brez vpogleda v področje duhovnega pa je naše vedenje o prehrani in njeni vlogi nepopolno. Z duhovno znanostjo pa ne dosegamo samo popolnejše vedenje o prehrani, temveč predvsem pridobivamo moč spoznanja, s katerim se lahko pravilno obračamo na osebna pričakovanja glede delovanja prehrane na človeka kot fizično-telesnega in duševno-duhovnega bitja.
Opombe
1 Rudolf Steiner: Za prvo predavanje, ki se s svojo vsebino nanaša na prehrano, se smatra predavanje »Razvoj oblik prehrane« (»Die Entwicklung des Ernahrungsformen« ali »Uberblick uber die Erdenentwicklung« GA 93a), ki ga je imel 4.11.1905 v Berlinu, to je prvo predavanje v knjigi Dinamično-biološka prehrana, Duhovna znanost v prehrani;
2 Rudolf Steiner, Skrivnosti filozofije (Die Ratsel der Philosophie) (GA 18);
3 Rudolf Steiner Makrokosmos und Mikrokosmos (GA 119) Wien, Marz, 1910;
4 Silesius Angelus, lat. Silesian glasnik, prevaja se tudi kot Angelski popotnik, krščen 25. prosinca 1624, umrl 9. srpnja 1677 v Breslavu, Poljska, pravzaprav Johann Scheffler. Bil je doktor filozofije in medicine, pesnik. Verzi glasijo: Das Brot ernahrt dich nicht: was dich im Brote speist, ist Gottes ewigs Wort, ist Leben und ist Geist;
5 Ivanka Tanja Franjević Petrović: Osnove dinamično-biološke prehrane v pripravljanju;
6 Ivanka Tanja Franjević Petrović: Dinamično-biološka prehrana II del, VI predavanje. Prevod osmih predavanj Rudolfa Steinerja, v pripravi.
Prevedla: Marina Nuvak