Poletje 2012,
letnik VIII, številka 2
Lory Hough
Vrnimo našim otrokom igro
Ta naslov je na nek način skoraj smešen: predstavljajte si mladega Einsteina z divje plapolajočimi lasmi, kako materino ogrinjalo vrže preko stolov in se plazi podenj.
Toda Elizabeth Goodenough se naslov ne zdi prav nič smešen. Današnja družba se trudi svoje otroke spremeniti v male Einsteine. Tako zelo jih zaposluje, da prosta igra, ki je pomembna za zdrav otrokov razvoj in ki je za gospo Goodenough sveta, zelo hitro izginja iz njihovega življenja.
To lahko kaj hitro vidimo tudi sami, le nekoliko se popeljemo naokoli po deželi (Ameriki); okoli hiš skoraj ni več videti otrok.
Zato je gospa Goodenough zbrala denar za projekt, ki ga je imenovala Kje se igrajo otroci? Del tega projekta je tudi dokumentarni film, ki ga bo mogoče videti jeseni, ter spremljevalna knjiga in internetna stran. Poleg tega želi v sodelovanju z nacionalno mladinsko organizacijo zastaviti nacionalni dialog glede tega problema. S projektom, ki je vzniknil iz njene knjige Skrivna mesta otroštva, želi dvigniti zavedanje javnosti, kako zelo pomembna je otroška igra. Poleg očitnega, da pomaga otrokom ostati v formi, pospešuje igra tudi kreativnost ter jih uči veščin, na primer zmožnosti sklepanja kompromisov in druženja.
»Igra ima veliko oblik. Najbolje jo lahko opišemo kot spontano človekovo izražanje, ki je osnovano na domišljiji in občutku svobode,« pravi gospa Goodenough. »Otroci si izmišljajo alternativne miselne zveze v komunikaciji, vizualizaciji, gibanju in uporabi resničnih predmetov. Spoznavajo sprostitev in zaposlitev, spodbudo in mir. Čeprav se lahko igra razvije kjerkoli, tudi v zaprti celici, pa narava otroke naravno spodbuja, da uživajo v zaznavanju in občutenju, da živijo.«
In gospa Goodenough, predavateljica na univerzi v Michiganu, ni osamljena v svojem spoznanju o tem, kako pomembno je vse to. Neštete naslovnice pozivajo k temu, naj se otrokom omogoči več igre in manj strukture. Obstaja tudi majhno, vendar rastoče število strokovnjakov za otroški razvoj, medicinskih raziskovalcev, načrtovalcev okolja in drugih vzgojiteljev, ki se ukvarjajo s tem problemom, ko skušajo preprečiti, da bi igra še naprej izginjala iz življenja otrok.
Kako smo prišli tako daleč
Verjetno ni presenetljivo, da je eden izmed največjih dejavnikov pri izginjanju igre industrija, ki se ukvarja z vzgojo dojenčkov, in je v mišljenje staršev programirala, da morajo, če hočejo preživeti v današnji globalni ekonomiji, biti otroci boljši, pametnejši in bolj delovni kot kdaj koli prej.
»Ta občutek, da bo človek nekaj zamudil, to tekmovanje se začne že v času, ko je otrok še v maminem trebuhu,« pravi Goodenoughova. »Odrasli so tako hitro zagrabili ta tempo. Kaj bo še prišlo?«
V času, ko dobro vemo, kako delujejo možgani in ljudje, jemljejo starši svoje starševstvo zelo resno. Članek, objavljen leta 2001 v Atlantic Monthly, navaja: »Vaš otrok je najpomembnejši umetniški projekt, ki se ga boste kdaj koli lotili.« Rezultat tega je, da so ti čudežni otroci do srednje šole ciljno usmerjeni ‘otroci sistema’, ki ves svoj čas preživijo pred računalniki.«
Se nadaljuje.
Članek je bil objavljen v internetnih novičkah Waldorf today
prevod: Marina Nuvak