Pomlad 2013,
letnik IX, številka 1
Kim John Payne
Petdesetih let prejšnjega stoletja ni več
Vsi smo že slišali o ameriških starših, ki v skrbi za svoje otroke te preveč obremenjujejo z raznimi dejavnostmi. In vse bolj se strinjamo, da smo soočeni s problemom, da so naši otroci dejansko pod pritiskom, da se ves čas dokazujejo in da so izžeti.
Dokler ne bomo jasno videli svojega cilja in kako ga doseči, se bomo na toboganu ves čas zaganjali in pritiskali na zavore.
O čem se lahko torej strinjamo? Vsi vemo, da moramo naše otroke pripraviti na prihodnost. Ameriški predsednik Obama je v svojem govoru rekel naslednje: ‘Prvi korak k osvajanju prihodnosti je spodbujanje inovativnosti.’ Nihče med nami ne zna zagotovo napovedati, kakšna bo naslednja velika industrijska revolucija oziroma kje bodo nastala nova delovna mesta. Pred tridesetimi leti nismo mogli vedeti, da bo nekaj, kar bomo imenovali internet, vodilo v ekonomsko revolucijo. Tisto, kar lahko naredimo, kar lahko naredi predvsem Amerika, je, da spodbudimo kreativnost in domišljijo ljudi.
Kdo lahko temu ugovarja?
Če si takole predstavljamo odrasle inovativne mislece, pripravljene, da zagrabijo svet, in ko skušamo zavrteti trak nazaj in videti, kakšno otroštvo naj bi ti nadljudje imeli, zadenemo na lastno pomanjkanje kreativnosti. Vrnemo se v prihodnost, za katero smo se pripravljali, stabilni karieri v podjetju, v katerem smo se pripravili za poklic za svoje področje dela, v zameno pa na starost dobili varnost in pokojnino. Takšna je starost človeka, ki je imel strukturirano otroštvo. To je otroštvo, ki se ga radi spominjamo.
Toda ta čas je minil. Da bi programer danes dobil službo pri Googlu, mora znati v trenutku napisati program na tablo, da tako pokaže, da je zmožen preklopiti s svojega običajnega načina dela pred tipkovnico. S tako domiselno zvijačo ‘želimo videti, kako je nekdo v različnih situacijah razgibal svoje mišice; iščemo ljudi, ki imajo veliko sil in interesov, ne le posameznih sklopov znanja; manj nas zanimajo ocene in spričevala, bolj želimo vedeti, kako nekdo razmišlja.’
Če zdaj pogledamo, kakšno otroštvo bi povzročilo razvoj odrasle osebe, vidimo kaj? Ali ta otrok hiti z ene aktivnosti na drugo? Z nogometa na klavir, nato pa na tečaj mandarinščine? Otroštvo, ki ga uravnava ura, in v katerem čas mašimo z igro na ipadu ter z obsedenostjo z zbiranjem prijateljev na družabnem omrežju?
Preberite več v tiskani izdaji.
Članek je bil objavljen na internetni strani waldorftoday.com
prevod: Marina Nuvak