Jesen 2013,
letnik IX, številka 3
dr. Henning Schramm
Poročilo inštituta Hiscia
Raziskovalni projekt Hiscie: Karcinom kot napačno umeščen, narobe razvit čutni organ.
Ali nam lahko ta Steinerjev opis pomaga k boljšemu znanstvenemu razumevanju tega, kako se karcinom razvija?
Ta članek je bil objavljen v okrožnici mednarodnih raziskav na področju antropozofske medicine.
Rudolf Steiner je v svojih predavanjih na devetih mestih vedno znova navajal, da je mogoče iz določenega vidika, oko in uho primerjati z lego karcinoma. Vendar v obeh teh čutilih razvoj raka poteka tako, da ima organizem še vedno lahko nadzor nad njim. To Steinerjevo stališče smo vzeli za predpostavko, s katero smo podprli naše raziskovalne projekte, kjer smo poskušali bolj fundamentalno razumeti problem raka ter morda iz njega razviti obete zdravljenja, hkrati pa po možnosti dobiti dokaze in boljše znanstveno razumevanje za način delovanja Iscadorja.
Način delovanja Iscadorja
Že leta 1950 je bilo ugotovljeno, da oko znotraj organa imunikološko reagira na tujke, kot je bakterijska infekcija ali transplant roženice, natanko tako kot karcinom v bolnikovem telesu1. Čeprav organizem tujek (na primer transplant roženice) prepozna kot vsiljivca, ne sproži imunske reakcije, ampak imunsko reagira močno protivnetno. Torej organizem tujo roženico tolerira in zdravnikom običajno ni treba uvesti zdravil za zatrtje avtoimune reakcije. Podobno bi se tudi rakaste celice, ki bi jih vsadili v kožo zdravega organizma, zavržene, nasprotno, brez težav obdržale in se razmnoževale v očesu iste živali ali človeka.
V znanstveni terminologiji se takšno protivnetno obnašanje očesa napram tujim proteinom imenuje ‘imunološka posebnost’. Očesni imunologi so nadrobno proučevali ta specifični imunološki proces. Organizem najprej zavre celično imunsko reakcijo v očesu. Dejavnost limfocitnih pomožnih celic je na primer zavrta, namesto tega nastane večje število regulatornih/tolerantnih limfocitov. Kadar pridejo v oko patogeni povzročitelji, kot so mikrobi, je prva reakcija nastanek nevtralizirajočih protiteles in kot obrambna reakcija ni nikakršnega vnetja. V primeru ekstremno močnega in agresivnega bakterijskega vnetja pa se izjemoma pojavijo protitelesa in sprožijo vnetje. Ta protitelesa pa po krajšem času nadomestijo nevtralizirajoča protitelesa, ki zmanjšajo ali zavrejo vnetje.
Celularni imunski odziv z zamudo, ki je značilen pri tuberkulinski reakciji, je v očesu običajno zavrt. Na osnovi teh ugotovitev so očesni imunologi prvotno predvidevali, da bodo odkrili temeljno polarnost med vnetjem in imunološko posebnostjo. Mislili so, da bo močno vnetje v očesu nevtraliziralo imunološko izvzete, tj. njene protivnetne mehanizme. Bili so osupli, ko so njihovi eksperimenti pokazali, da temu ni tako. Imunološka posebnost in vnetje očesa lahko obstajata eno ob drugem. Očesno vnetje, ki ga povzroči močna bakterijska infekcija, ni delovalo na imunološko izjemo in tuji proteini so bili kljub vnetju še naprej tolerirani.
S pomočjo tega posebnega načina delovanja imunske reakcije oko vedno obdrži svojo funkcionalno zmožnost, tudi v primeru bakterijskega ali virusnega vnetja ali kakšne druge izpostavitve antigenov. Če se tukaj pojavijo vnetja, predvsem celična, kot v primeru z določenimi vnetji drugod v telesu, lahko to pusti brazgotino na očesni leči in resno oslabi vid, morda celo povzroči slepoto. Zmožnost funkcioniranja pri očesu ima torej prednost pred protivnetno obrambno reakcijo proti tujim proteinom.
Pri karcinomu se pojavi ista imunološka reakcija kot pri očesu. Tolerantni procesi, ki se odvijajo v očesu, da na zatiralen način pozdravijo učinek vdora tujka, so značilni tudi za potek karcinoma. Podobno je tudi tukaj celularni imunski odziv, ko karcinom napreduje, vedno bolj zavrt. Tudi tukaj se torej zdi, da funkcionalna zmožnost tumorja, njegova nedotaknjena patološka narava v delovanju, prevzame prednost nad njegovim imunskim odvračanjem zaradi tega, ker je v obliki tuj organizmu. Torej tisto, kar vodi k čim hitrejšemu celjenju v očesu, pri tumorju povzroči, da lahko raste brez omejitev? Resnično normalen proces zdravljenja v očesu se pri tumorju preobrazi v eno najresnejših bolezni, kar jih poznamo. Vendar cilj terapije ne more biti, da to zmožnost imunološkega privilegija odpravi, saj bi to imelo pogubne posledice za funkcijo vida in drugih funkcij očesa. Namesto tega moramo poskušati vrniti te napačno nameščene procese nazaj na njihovo pravo mesto oko ter jih tam omejiti.
Zdaj pa si poglejmo uho. Medtem ko patološki procesi v očesu vodijo k imunski reakciji na tuje proteine, ki so imunološko primerljivi s procesi pri tumorju, pa je, po Steinerju, uho v svojem zdravem stanju, z drugimi besedami, ko normalno slišimo, odkriva vidike rakastega procesa, toda le-te takoj zapelje na fiziološke poti in torej k zdravju. Da bi to predpostavko preverili, da bi bila znanstveno veljavna, smo se najprej vprašali, ali se rak v ušesu sploh pojavi. Po pregledu vse literature širom po svetu smo odkrili, da rak dejansko nikoli ni bil odkrit v notranjem ušesu, tj v ušesnem polžu.
V celotnem obsegu svetovne znanstvene literature na to temo je opisanih 5000 primerov tumorja v notranjem ušesu. Toda za nobenega od teh ni bilo dokazano, da je rakast. To je presenetljivo, kajti po trenutnem videnju malignosti so prisotni vsi pogoji za možnost raka v epitelnem tkivu notranjega ušesa. Epitelno tkivo notranjega ušesa se lahko vname in se poveča tako kot v ostalem organizmu. Ker so gluhi ljudje ali ljudje s slabšim sluhom vedno večkrat dobili polžaste implantate, se je povečalo tudi število s tem povezanih kroničnih vnetij v notranjem ušesu. Pa vendar se, kljub povečanju števila kroničnih vnetij, do sedaj ni pokazala malignost v epitelnem tkivu notranjega ušesa.
Kot razloge za to smo lahko potrdili dve posebnosti notranjega ušesa. Prvič, epitelne celice notranjega ušesa kažejo neverjetno velik potencial membrane. Razlika v električni napetosti med zunanjostjo in notranjostjo epitelnih celic je tukaj večja (150 mV) kot kjerkoli drugje v organizmu. Ta visok membranski potencial očitno nasprotuje nezadrževani bujni rasti celic, saj rastoča celica potrebuje le nizek membranski potencial2. Celice karcinoma na primer, kažejo dosti nižji membranski potencial kot sosednje zdravo tkivo. Ker pa vnetja vedno vodijo v nižanje membranksega potenciala, je tako tudi v notranjem ušesu, mora biti še nek drugi vzrok za njegove protinovotvorne zmožnosti. Pri vnetjih notranjega ušesa primanjkuje podskupina monocitov. Ta podskupina sodeluje pri ločevanju vlaknatega izločka informacije. Vsako vnetje notranjega ušesa torej vodi v dolgotrajno vlaknenje in poapnitev. Pri tem prizadete lasne celice, ki transformirajo slišano v živčne impulze, odmrejo in se niso sposobne regenerirati. Vnetje v notranjem ušesu torej teče povsem nasprotno tistemu, kar je značilno za očesno vnetje. V očesu se vizualne funkcije, ko se pojavi vnetje, ohranijo, medtem ko je sluh zaradi vnetnih procesov v ušesu vedno poslabšan ali izgubljen; toda v ušesu se ne more sprožiti nikakršna malignost, kot se to lahko zgodi pri očesu. Monociti, ki v času zdravljenja vnetja običajno raztopijo vlaknast izloček, pa imajo še druge nenavadne funkcije. Potem ko so odigrali svojo vlogo pri čistilni dejavnosti, se preselijo nazaj v kost ter se tukaj med seboj prižgejo, da tako oblikujejo osteoklaste. V notranjem ušesu pa zaradi povečanega izločanja predvsem osteoprotegerina, razvoj teh posebnih monocitov ni mogoče3. Posledično se osteoklasti pojavijo na kosti okoli notranjega ušesa, na tako imenovani kosti mešička notranjega ušesa ali skalnični kosti. Tukaj je ovirano stalno rekonstruiranje kosti mešička notranjega ušesa, ki se dogaja drugod po kosteh organizma. Zato se oblikuje v najtršo kost v organizmu, ki jo zaradi tega imenujemo ‘petrous’ (=skala).
Posebnost notranjega ušesa, ki smo jo tukaj opisali, nakazuje, da je pomanjkanje monocitov lahko odločilni faktor za antitumorne lastnosti notranjega ušesa. Potemtakem naj bi bili ti monociti ali njihovi znanilci pogoj za malignost v epitelnih celicah. Na osnovi te hipoteze smo primerjali razvoj rakastih celic s tistim pred-osteoklastov. Kmalu je postalo jasno, da rakaste celice kažejo več lastnosti pred-osteoklastov kot petielnih celic. Mnoge znanstvene raziskave, ki kažejo ostemimetske lastnosti rakastih celic, z drugimi besedami lastnosti, ki se pojavijo tudi v celicah, odgovornih za obnavljanje kosti v organizmu, dopuščajo naslednji zaključek: Rakasta celica je dejansko pred-osteoklast, ki se pojavi na napačnem mestu in se obnaša nasprotno. Monociti, kot pred-osteoklasti bi se morali normalno seliti v kost ter tu spremeniti obliko tako, da drug drugega pretopijo v osteoklaste. Na mestu rakastega obolenja monociti prezgodaj spreminjajo obliko v smeri osteoklastov; toda namesto da bi se zlili med seboj, se začnejo množiti. Očitno tumor omogoči okolje, ki še vedno usmerja monocite in njihove predhodnike z razvojno zmožnostjo v smeri oblikovanja pred-osteoklastov, ki se na tem mestu lahko potem nekontrolirano množijo4. Te ugotovitve nam osmislijo naslednjo izjavo Rudolfa Steinerja. V nagnjenju k raku in tvorbi karcinoma je videl ‘prehod okostenitve na sestav drugega organa.’
Ta spoznanja o procesu karcinoma nam lahko tudi pomagajo razumeti, zakaj tako veliko različnih zdravil zanj vpliva tudi na kostni metabolizem in se prav tako pokažejo kot učinkovita pri zdravljenju revmatičnih sklepnih obolenj. To velja za belo omelo, ki je ne uporabljamo zgolj za zdravljenje raka, ampak tudi pri artritisu. Poleg tega substance, ki smo jih prvotno uporabljali terapevtsko za metastaze na kosteh, za preprečevanje propadanja kosti, prav tako delujejo protitumorno na začetne tumorje, brez prisotnih metastaz na kosteh. Nadalje postane razumljivo, zakaj lahko imata fizična aktivnost in dieta, ki okrepita kosti, prav tako protitumorne učinke.
Na osnovi teh znanstvenih ugotovitev se torej odpirajo nove možnosti, da znanstveno dokažemo, da učinkovitost Iscadorja ni omejena na imunološke lastnosti. Številne znanstvene študije že leta kažejo na to, da raznoliki rastlinski polifenoli, ki jih zdravilo bele omele Iscador vsebuje, delujejo protitumorno in istočasno jačajo kostno strukturo. Te substance kažejo edinstveno lastnost, da zavirajo rast osteoklastov – celic, ki razkrajajo kosti ter spodbujajo nastajanje osteoblast – celic, ki gradijo kosti.
Vse, kar smo pri naši raziskavi karcinoma kot napačno umeščenega organa elaborirali, temelji na že dosegljivih znanstvenih dognanjih. Zahvaljujoč bazam znanstvenih podatkov, kot je Pubmed lahko, tako kot tudi vsi drugi raziskovalni inštituti, pridemo do neštetih znanstvenih publikacij – preko 20 milijonov. Da bi lahko sredi te množice znanstvenih podatkov dobili pregled in naredili obvladljivo selekcijo, uporabimo kot hipotezo Steinerjev opis in ga ovrednostimo glede na odgovarjajoča znanstvena odkritja, da vidimo, ali in predvsem kako ga lahko preverimo. Ta metoda nam je omogočala, da smo elaborirali novo razumevanje raka, kot smo ga tukaj opisali. Tako se izjave, ki jih je Steiner dal pred 90 ali 100 leti, pokažejo kot pravilne, zelo aktualne, terapevtsko relevantne in še vedno inovativne v odnosu na trenutne znanstvene raziskave. Kot take nam kažejo pot naprej, k nadaljnjim znanstvenim raziskavam glede terapije z belo omelo.
Opombe:
- Schramm HM: Comparison of the impact of pro-and anti-inflammatory immune processes at the two immune- deviated sites, eye and solid tumor and possible consequences for anti-tumoral therapy with fever inducers. Forsch Komplementarmed Klass Naturheidlkd 2005;12(1):37-46.
- Schramm HM: A unique intercellular, extracellular and trans membrane circulation of potassium ions in the auditory inner ear as an anti-carcinogenic principle? Part 1. Inflammation & Allergy – Drug Targets 2010; 9:109-119.
- Schramm HM: The role of the osteoimmune axis in the inflammation of the inner auditory ear and with regard to the putative anti-carcinogenetic principle: part 2. Inflammation & Allergy – Drug Tests 2010; 9:120-129.
- Schramm HM: Extracellular osteoclast traits of primary cancer cells. Journal of solid tumors 2011; 1 (2): 65-79.