Zima 2013,
letnik IX, številka 4
Manca Košir
Kako bi se lahko zahvalila moji ljubi waldorfski šoli, njenim učiteljem, učencem, staršem, prijateljem, le kako bi jim lahko rekla dovolj toplo HVALA, HVALA za verigo luči, ki se je zgodila na martinovo? Naj se širi dober glas v deveto vas, sem se odločila in napisala kolumno Napad svetlobe na Ljubljano za prestižni hrvaški portal, najboljši portal v regiji (www.autograf.hr). Tam je zapis v hrvaščini, tukaj pa je v slovenščini. V hvaležen spomin!
Zgodilo se je tisoče src, zasvetilo je stotine luči. Na martinovo, ko so se zbrali učenci Waldorfske šole v Ljubljani z doma narejenimi svetilkami, njihovi starši, bratje in sestre, babice in dedki, in so sklenili verigo luči, ki se je vila izpred šole čez most nad reko do hiše hospica pod Golovcem. Okoli tisoč ljudi je tvorilo verigo luči in preneslo številne košare s srci, izdelanimi za akcijo SRCA ZA HIŠE HOSPICA po vsej Sloveniji. Mesec dni so izrezovali in barvali, pletli in kvačkali, izdelovali iz lesa in kamna, lepili in sestavljali so tisoče in tisoče src po vrtcih, šolah, domovih za ostarele, nosili so jih v hipermarkete Mercator v večjih slovenskih mestih in jih od tam prinesli v waldorfsko šolo, da so po štafeti ljudi z lučkami in pesmijo na ustih prišli v hišo umirajočih ljudi. Srca so izdelovale tudi zapornice v ženskem zaporu na Igu, ki sem jih prišla obiskati in sem se pogovarjala z njimi o minljivosti, spremljanju umirajočih. Bil je to nepozabno lep večer in bila je to prva velika humanitarna akcija kaznjenk, ki je zapor v mračnih prostorih starega gradu spremenila v svetle prostore. Čudež, sem bila hvaležna, ko sem sprejemala v naročje sto in sto src, izdelanih v tihih sobah zaporniškega gradu …
Ženske smo se objemale solznih oči, srečne, ker smo se zavedale, da smo ne glede na temne zgodbe vse ljudje, sposobni ustvariti svetlobo in z njo pokriti Ljubljano kot z angelsko prejo.
In sem spet pomislila na eno najljubših zgodb, ki jo rada pripovedujem na številnih obiskih šol in knjižnic po vsej Slovenije. Takole gre zgodba z naslovom Dva volka:
Nekega večera je dedek plemena Cherokee pripovedoval svojemu vnuku o bitki, ki se dogaja znotraj nas. Rekel je: ‘Vnuk moj, ta bitka stalno poteka med dvema ‘volkovoma’ znotraj vseh nas. Eden je hudoben. Jezen je, nevoščljiv, ljubosumen, veliko obžaluje, pohlepen je in aroganten, samopomilujoč, zamerljiv, ima občutek manjvrednosti, laže, je lažno ponosen in je velik egoist. Drugi pa je dober. Vesel, miren, ljubeč, upajoč, spokojen, prijazen, dobronameren, empatičen, radodaren, resnicoljuben, sočuten in zaupa.’
Vnuk je razmišljal o tem in vprašal dedka: ‘Kateri volk pa zmaga?’ Ded je preprosto odgovoril: ‘Tisti, ki ga hraniš.’
S čim se hranimo, je torej ključnega pomena! A hrana ni le to, kar použijemo s krožnika, hranimo se tudi s tem, kar gledamo, poslušamo, beremo, z energijami ljudi, s katerimi se družimo … Če se povežemo za nekaj dobrega in skupaj ustvarjamo svetlobo, ta zasije z veliko močjo. Akcija SRCA ZA HIŠE HOSPICA je želela ozavestiti čim več ljudi o tem, kaj je hospic. Pomagati pri detabuizaciji smrti, ki jo zahodna civilizacija odriva iz kroga družine na rob, v domove za stare in v bolnišnice. Ljudje se smrti bojijo, kar je rezultat norega potrošniškega časa vsiljene mladosti in lepote, staranje, kaj šele smrt, so v tem kontekstu nezaželeni, osovraženi. Ko sem se pogovarjala z otroki, starimi od šest do deset let, v osnovni šoli, so z menoj kramljali o smrti kot o nečem naravnem, brez strahu so mi povedali, kako je njihova babica umrla v prometni nesreči, stric naredil samomor in skočil iz sedmega nadstropja skozi okno, bratec umrl, ker je bil hudo bolan … Pogovarjali smo se odprto in otroci so potem z veseljem izdelovali srčke za tiste, ki bodo kmalu umrli v hiši hospica, kamor pridejo taki, ki nimajo nikogar, da bi lahko srbel zanje noč in dan. Skupaj smo tudi sanjali v tej akciji o več hišah za dostojanstveno umiranje in lepo smrt. V Sloveniji imamo namreč samo eno, na Hrvaškem se odpira za Reko zdaj že druga v Dubrovniku, bravo, sosedje! A vi in mi bi jih potrebovali več, kajti vse več je ljudi, ki zanje v prezaposlenih družinah ne morejo skrbeti, v bolnišnicah pa se umira tako, da je ogroženo dostojanstvo tako umirajočih kot njihovih svojcev.
A naj pripovedujem naprej o svetlobi, ki je napadla Ljubljano minuli teden v velikih količinah. Zgodilo se je, na kar sem profesorica novinarstva čakala trideset let. Namreč: izšla je knjiga štiridesetih portretov ljudi, ki kljub krizi živijo svobodno, ustvarjalno, pogumno in samosvoje. Novinarki Mimi Podkrižnik in Mateja Gruden sta portretirance povezali pod naslovom Na sončni strani Slovenije in meni zaupali moderiranje njunega večera. Bil je to praznik žlahtnega novinarstva, ki je preobrnil vladajočo paradigmo slaba novica je dobra novica v njeno nasprotje: najboljša novica je dobra novica. Novinarki niso zanimali škandali, afere, temveč življenje in delo ljudi, ki ne dovolijo, da bi jih okužilo tarnanje, češ, saj se nič ne da. Oni namreč hranijo dobrega volka v sebi, zato živijo radostno. V dvorani slovitega hotela Union je bil na večer predstavitve sončne Slovenije tako svetlo, da bi lahko ugasnili luči, pa bi se videli. Nepozaben večer, očarljiva svetlobna knjiga!
Pa še ena knjiga se je zgodila, ki je svetlobo nad Ljubljano razlila. Popularnega raperja Roka Terkaja. Roka imam rada, odkar sem ga slišala izvajati duhovita, optimistična besedila. Ko je začel pisati za Delovo prilogo Ono kolumne, sem zavriskala: To! In ga nagovarjala, naj zbere najboljše v knjigo. Nisem bila edina, ki sem jo zahtevala. Dobili smo kolumne v knjigi in se jih nadvse razveselili. Naslov: Živ! Kajti, pravi Rok: ‘Zato si se rodil, da bi bil živ!’ Mar ni lepo, ‘da živiš, se smejiš, bereš, se učiš in govoriš? Se zazreš skozi planet in vase in s tem postajaš boljši človek, kot si ga videl v zrcalu včeraj’?