Zima 2013,
letnik IX, številka 4
Mara Menachem
Pred dvema letoma so na naslovnici Sunday Businessa, priloge New York Timesa, objavili članek o waldorfski šoli v Silicijevi dolini z naslovom Šola v Silicijevi dolini, ki ne uporablja računalnikov. Že pred izidom tega članka sem se odločila, da svojega starejšega sina vpišem v waldorfsko šolo, toda priznati moram, da je ta članek potrdil moj občutek glede waldorfske izobrazbe.
Ko sem si nekaj let pred tem ogledovala predšolske ustanove, sem si ogledala tudi waldorfsko šolo. V tistem času se mi je to okolje zdelo preveč odmaknjeno. Zaupala sem svojemu občutku in svoje otroke vpisala v neko drugo, alternativno predšolsko ustavnovo, ki se je osredotočala na socializacijo, ne pa na akademsko znanje. Tako otroci kot midva smo bili zadovoljni. Moji otroci so bili majhni Huckleberry Finni in uživala sem z njimi, ko so raziskovali svet , ne pa v njem tekmovali. Ko pa je prišel čas za šolo, se je zdel vpis na ‘alternativno šolo’ nekoliko preveč ‘alternativen’.
V mojem otroštvu se tradicionalna zame šola zame ni obnesla. Čutila sem, da me duši. Za svoje otroke sem hotele nekaj drugega. Zanje sem si tudi v šoli predstavljala, da bodo vzgojeni z neomejeno domišljijo in z dostopom do neskončne ustvarjalnosti. Moj pogled se je vedno razlikoval od večinskega. Moji intelektualni kolegi (čeprav mnogi brez otrok), so me vedno kritizirali glede tega, kako sem se v določenih situacijah odzvala. Sčasoma pa sem se navadila zaupati svoji intuiciji. Čutila sem, da je tradicionalna zasebna preveč sistemska, zato sem za svoje otroke iskala drugo okolje.
Pred vpisom otrok v osnovno šolo sva se odločila, da jih vpiševa (glede na ocene) na najboljšo javno šolo v našem okolišu. In tako je najin najstarejši sin s petimi leti vstopil v javno šolo.
Kar nekaj časa je bilo potrebno, da smo se navadili, posebno jaz. Od mene so pričakovali, da veliko sodelujem in sem tako usklajevala svojo delno zaposlitev pri dobrodelni organizaciji z domačimi nalogami in dnevnim pisanjem za javno šolo. Spomnim se, da mi je na misel prihajalo: je to šola ali vladna birokracija?
Dve mami veteranki sta zaznali to mojo neizkušenost in me vzeli pod svoje okrilje. Opozarjali sta me na vse potrebščine, ki jih moramo imeti in na posebne projekte, za katere se moramo pripraviti. Kajti v nasprotnem primeru bo moj otrok, v tej visoko storilnostni šoli, edini ostal brez buče za predvečer Vseh svetov – saj me razumete.
Preberite več v tiskani izdaji.
prevod: Marina Nuvak