Pomlad 2014,
letnik X, številka 1
David L. Brierley
Uporaba biografij pri poučevanju mladostnikov na waldorfski šoli
Prva beseda, ki se jo je naučila Hellen Keller, je bila v-o-d-a. V njenem temnem in tihem otroštvu je učiteljica Anne Sullivan njeno roko položila pod curek studenca.
‘Ko je mrzla voda brizgala čez eno roko, je moja učiteljica črkovala v mojo drugo roko besedo voda, najprej počasi, potem hitro. Mirno sem stala, vsa moja pozornost je bila usmerjena na gibanje njenih prstov. Nenadoma sem se megleno zavedla nečesa pozabljenega – vznemirjenja ob povrnjeni misli; in skrivnost jezika se mi je nekako razodela. Takrat sem vedela, da v-o-d-a pomeni tisto čudovito hladno stvar, ki je tekla čez mojo roko. Tista živa beseda je prebudila mojo dušo, ji dala svetlobo, upanje, veselje, jo osvobodila! … studenec sem zapustila željna učenja. Ko sva se vrnili v hišo, se je zdelo, da vsak predmet, ki sem se ga dotaknila, drhti od življenja. In to zato, ker sem zdaj videla vse s tem nenavadnim, novim pogledom, ki sem ga dobila.’1
Hellen Keller je potovala po svetu in je bila mednarodno poznana, globoko spoštovana žena, slavna osebnost. Srečevala je svetovne voditelje, obiskala mnoge dežele, toda s sabo je vedno nosila eno željo. Takrat, v svojem poznem življenju, je mislila, da bo vse to lahko zamenjala za priložnost, da bi plesala.
Nikoli se sama sebi ne smili in vedno šteje srečna naključja, hvaležna za vse, kar ima, namesto da bi mislila na vse tisto, česar ne zmore. Samo tu in tam čuti nezadovoljstvo in si dovoli hrepeneti po stvareh, ki jih nikoli v življenju ne bo doživela.
Neka prijateljica bo za Helen Keller vedno pomenila, kot se je sama izrazila, blagodejno sprejemanje življenja. Ponudila ji je namreč, da jo seznani z veliko damo modernega plesa Martho Graham. To je bil začetek prijateljskega medsebojnega spoštovanja. Helen je začela redno obiskovati plesni studio. Zdelo se je, da se je osredotočala na gibanje plesalčevih nog. Pokazalo se je, da lahko Helen začuti, v kateri smeri se je plesalec gibal. Martha Graham je bila zbegana: ‘Ni mogla videti plesa, pa vendar mu je lahko sledila, kot bi vibracije iz tal vstopale v njeno telo,’ je kasneje pripomnila Marta Graham. Ob nekem obisku je Helen vprašala: ‘Kaj pomeni skakanje, tega ne morem prav razumeti.’ Za pomoč so prosili Merce Cunningham, članico Marthine plesne skupine. Roke Hellen Keller so namestili na telo plesalke. Ta je skočila v zrak, medtem ko jo je Hellen držala za pas. Potem je Hellen dvignila roke v zrak ter pri tem oponašala gibanje navzgor. Merce Cunningham se je pozneje spominjala, da se je, ko je dojela silo levitacije, izraz na obrazu Hellen iz radovednosti spremenil v veselje.
Skoraj pol stoletja kasneje je Martha Graham, takrat stara šestindevetdeset let, narekovala svojo avtobiografijo. Roke je imela zvite od artritisa. Spomnila se je svojih srečanj s pogumno Hellen Keller. Preko nje je spoznala ples, gibanje in vibracijo.
(Primer biografije, ki jo na waldorfski šoli povemo štirinajstletnikom pri biologiji, ko jim predstavimo čutila.)
Preberite več v tiskani izdaji.
Tistim, ki bi želeli več vedeti o poučevanju mladostnikov na waldorfski šoli, je na voljo knjiga Davida Brierleya, v kateri so opisane njegove življenjske izkušnje iz poučevanja, ki jih mnogi priznajo kot pomemben vir za spoznavanje dela waldorfskega učitelja z mladostniki. Knjiga je bila prevedena v hrvaški jezik. Na šolah v Indiji in Združenih državah, kjer je izšla pred nekaj leti, jo mnogi učitelji uporabljajo kot priročnik za razgovore s starši na starševskih večerih.
Opombe:
1 Hermann, Dorothy: Keller, Helen: A Life. Univ. Chicago Press 1998. Graham, Martha: Blood Memory. MacMillan 1992
prevod: Marina Nuvak