Zima 2014,
letnik X, številka 4
Katja Koželj, razredničarka
Na martinovo ali praznik sv. Martina se danes mnogi veselijo vina in gosi za večerjo. Malokdo pa še ve, zakaj sploh praznujemo ta praznik in česa se v tem času še posebej spomnimo. Praznik sv. Martina je predvsem praznik dobrote in nesebične medsebojne pomoči. Dobrota. Obrabljena beseda. A kljub temu živi med nami, je v nas, samo prebuditi jo je treba. To pa je v svetu, kjer vsakdo misli samo nase ali kvečjemu še na svoje bližnje, težko.
Na Waldorfski šoli Ljubljana vsako leto cela šola praznuje martinovo. Takrat se z otroki spomnimo mnogih, ki so osamljeni, zapostavljeni, potisnjeni na rob družbe … Takrat jih obiščemo, se z njimi družimo, izdelujemo božične okraske, jim kaj zapojemo ali zaigramo.
Z devetošolci smo letos obiskali kralje ulice. Želeli smo jih spoznati in tudi na ta način razbijati predsodke, se z njimi družiti in v času njihovih ustvarjalnih delavnic z njimi izdelovati okraske. Skupaj smo izdelovali prosojne barvne zvezdice za na okna in snežinke iz papirja, ki sedaj krasijo njihove prostore. Malo nam je bilo žal, da smo spoznali samo nekaj ljudi in da jih na delavnice ni prišlo več. A s tistimi, ki so prišli, smo se dobro imeli, malo poklepetali in izvedeli marsikaj zanimivega. Predvsem pa smo bili zelo dobrodošli. Za vse nas je bila to lepa izkušnja, ki je še za malo več razširila našega duha.
Nekaj dni po delavnicah smo od urednice Kraljev ulice prejeli pismo Arneta, enega izmed tistih, ki je z nami delal okraske. Takole se glasi.
Mi, otroci s postaje waldorfska šola
Vedno sem mislil, da imam dobro izobrazbo, da sem razgledan, svetovljan, da sem usvojil svetopisemski nauk, da sem obiskoval dobro OŠ, gimnazijo in fakulteto ter bil deležen vseh drugih institucionalnih in neinstitucionalnih vrednot. V četrtek, 13. 11. 2014, smo Kralji na likovni delavnici združili moči z dvanajstimi učenci devetega razreda pod mentorstvom njihove učiteljice Katje. Vsebinska zamisel je bila njihova, in sicer kako na preprost in učinkovit način okrasiti notranjost za bližajoče se praznike. Vse, kar smo potrebovali, so bili manjši kosi raznobarvnega papirja, škarjice, nekaj nitk in selotejp. Postopek izdelave je bil enostaven. Nekaj pregibov papirja pa ‘cakacaka’ s škarjami, dodatek nitke in izdelek je tu. Sledilo je še obešanje na strop in to je bilo to. Še lepše so bile zvezde na oknih. Bolj kot samo ustvarjanje je bilo – vsaj zame – opazovati sodelovanje, simbiozo med učenci med ustvarjalnim delom. Učiteljice kot da ne bi bilo oz. kot bi bila ena izmed njih. Občudoval sem njihovo komunikacijo, bila je sproščena. Lepa, pravilna, čista slovenščina, ki jo pri tej generaciji težko slišiš. Sam sem bil 15 let profesor in to dobro vem. Seveda tudi med učenci pride do nesoglasij, hvala bogu, saj nismo Severnokorejci. Toda vse to brez dvignjenega glasu, žalitev, prisotna je le smiselna artikulacija in govorica telesa in stvar je urejena. Opazil sem, da se ti otroci nimajo za nekaj več, ne izstopajo, se pa zavedajo svojih vrednot. Nisem jih vprašal, ali že kdo kadi, kdo je vegi, kaj berejo, gledajo, poslušajo. Pač pa sem hitro začutil, kako razmišljajo. Malo so podobni meni. O waldorfski šoli sem že prej nekaj vedel, sedaj pa vem in čutim mnogo več. Ta čas, ki sem ga preživel z njimi, sem se počutil, kot da bi skočil iz kante za smeti in se potopil v neokrnjeno naravo. Za vse je ‘kriva’ evritmija.
Arne