Zima 2014,
letnik X, številka 4
Robert Kellum
Bolezen kot most do zdravja
Verjamem, da prihajamo iz duhovnega sveta in da je naše potovanje namenjeno temu, da izžgemo telo ter skozi vaje življenja spet najdemo svoje pravo duhovno telo. Življenje je nekakšen fizični ‘blažilec’ časa in prostora, ki nam – v najboljšem primeru – nudi nekaj tolažbe, ko poskušamo premagati bolezen in smrt.
Vendar naš trud, da se za vsako ceno oklepamo življenja, brez duhovnega mosta, postane zgolj ohranjanje fizičnega življenja. Medtem ko smo v duhovni sferi neprestano vpleteni v ritmične procese, v katerih igrata pomembno vlogo rast in širjenje, pa v fizičnem svetu stalno, nebrzdano širjenje ni mogoče. Da bi se življenje lahko nadaljevalo, mora vedno nekaj umreti. Zelenjava od današnjega kosila, ki se razkraja v mojem želodcu, se bo, ko njena etrska ali življenjska telesa prehajajo skozi moje črevesje, kmalu spet prebudila k življenju ter mi tako omogočila, da še naprej tipkam in mislim. Smrt, dokončno žrtvovanje, je križ, skriti pomen, ki tiči za vsem. Največje darilo, ki ga je Kristus dal, je bilo dejanje žrtvovanja. Nesebična ljubezen je posoda, iz katere se lahko hranimo in v kateri življenje zmaga skozi smrt.
Bolj ko se trudimo zatreti dejstvo smrti, bolj mogočna postaja. Moramo se naučiti živeti z njo na nov način, ki gre onstran samouničenja, moramo odkrivati njeno preobrazbeno silo, silo darovanja življenja. Norman Cousins je nekoč rekel: ‘Tragedija življenja ni smrt, temveč tisto, kar umre v nas, dokler živimo.’ V mnogih svojih predavanjih o povezovanju z mrtvimi nas Rudolf Steiner spodbuja, naj ne pozabimo, da so mrtvi z nami in da moramo z naše zavesti dvigniti kopreno ter ozavestiti njihovo prisotnost. Karmična lekcija, ki se jo mi vsi pridemo sem naučit, je, kako ‘umremo zase’, medtem ko se uresničujemo. To je ponovno vstajenje, ki ga ima vsak od nas pri sebi doma. In to lekcijo se moramo naučiti tukaj, na zemlji, dokler jo še imamo, da se na njej lahko učimo. Noben planetarni beg na Mars nas ne bo rešil pred tem izzivom. Ni potrebno, da v bolečini znova in znova aktiviramo mračne nočne more o kanibalih ali množičnih morilcih v univerzitetnih kampusih ali o serijskih morilcih ali samomorilcih z bombami. Morda Dylan Thomas ni imel prav. Morda je prehod v dobro noč resnično lahko prijaznejši, kot da nas v sprejemanje vodijo naši strahovi. Morda je naš strah pred tem tisti, ki nam preprečuje živeti v sedanjosti, s smrtjo vedno ob sebi.
Članek je bil objavljen v reviji Lilipoh.
Preberite več v tiskani izdaji.
Dr. Robert Kellum je naravni zdravilec z licenco in izvaja antropozofsko ter kitajsko medicino v Portlandu, Oregon.
prevod: Marina Nuvak