Pomlad 2015,
letnik XI, številka 1
Boštjan Štrajhar
Nekaj četrtošolcev bo to leto dopolnilo enajst let. V povezavi s tem prihaja pri njih do velikih sprememb, ki jih že lahko opazimo. Okoli enajstega leta gredo namreč otroški možgani skozi neverjetno, na trenutke zmedeno reorganizacijo. Sprednji prefrontalni možganski korteks, ki je odgovoren za kritično mišljenje, objektivnost, evalvacijo emocij soljudi … gre za 10 let na počitnice.
Zaradi tega emocionalni, limbični možganski center prevzame njegovo vlogo – odločitve torej prevzamejo čustva, pretirana čustva. To pojasnjuje močno impulzivnost in dramatičnost otrok v tem obdobju. Otroci ponovno odkrivajo, kdo so, in konflikti jim ponujajo priložnost za nova spoznanja. Pri tem je pomembno, da imajo veliko raznovrstnih izzivov. Pri vseh seveda ne bodo izšli kot zmagovalci, vendar je pomembno, da se znajo s porazom tudi soočiti. Še posebej so nagnjeni k tveganju.
Če je bilo do rubikona, torej do otrokovega devetega leta starosti, več ali manj vse dobro, tako so namreč videli svet, je tokrat drugače. Pri tem je ključno, da starši in učitelji otrokom nudimo vzpodbudo, treznost, saj bodo izkušnje same po sebi ponujale optimalne frustracije. Waldorfski učni načrt otrokom pomaga skozi to obdobje tako, da jim nudi primerne vsebine, ki podpirajo otrokovo razvojno obdobje: ulomki, s katerimi smo se v 4. r. srečali po zimskih počitnicah, predstavljajo razpad celote in analizo delčkov, geografija in zgodovina bosta že v tem letu spodbujali pogled na svet z drugega zornega kota, prav tako zoologija, ki je človeka umestila najvišje na življenjsko lestvico, hkrati pa s tem poudarila odgovornost, ki jo ima človek do okolja. Konec šolskega leta gremo veslat na Kolpo, kjer je za uspešno veslanje v čolnu nujna usklajenost, sodelovanje, kjer je vsak posameznik pomemben, skupina pa je nad posameznikom, drugo leto gremo peš od Slavnika do Strunjana – dolga, zahtevna pot, ko se pred ciljem vsi srečajo s tem, da bi odnehali, tek na smučeh, ki je videti zabaven in enostaven, ko opazujemo tekača, je videti, kot da lahkotno, kar sam od sebe drsi po belih poteh, a v resnici je treba veliko telesne koordinacije, moči, vztrajnosti, da se premikaš naprej, olimpijske igre, ko se otroci razdelijo v polise in zapustijo znane obraze, komunicirajo v tujem jeziku in seveda druge učne vsebine, od impulzivnih vikingov, skrivnostne Atlantide, spiritualne Indije do modrih Grkov, deljenja z ostankom, botaniko itd.
Najstnik potrebuje učitelja, ki reagira preudarno, dosledno, s ‘pravim’ delom možganov in ne pretirano čustveno. Vsakršno igranje, pretvarjanje takoj opazijo in proti temu glasno protestirajo. Učitelji bomo v tem obdobju večkrat napačno razumljeni. To, da zmore učitelj reagirati pravilno, nagovarja k takšnemu ravnanju tudi otroka.
Delno povzeto po: washingtonpost.com