Pomlad 2015,
letnik XI, številka 1
David L.Brierley
Dopisovanje
Danes na splošno prevladuje občutek, da imamo vsi veliko dela. Predvsem nas, bolj kot kdajkoli, stalno bombardirajo z informacijami vseh vrst in naši možgani so bolj kot kdajkoli zaposleni s tem, da se trudijo razbrati, kaj je potrebno vedeti in kaj lahko zanemarimo. Vsako leto vse več delamo.
Davno so minili časi, ko je človek odšel na potovalno agencijo, da so mu priskrbeli rezervacijo vlaka ali aviona; ko je šel v trgovino, kjer mu je postregla prijazna prodajalka, ki mu je pomagala najti natančno tisto, kar je hotel. Zdaj se moramo prebijati skozi veleblagovnico in celo sami preverjati izdelke. Nekoč bi se težko zgodilo, da bi sam pisal svoj tekst na računalnik, ampak bi osnutek izročil strojepiski. Zdaj vse to naredimo sami, hkrati pa si poskušamo priti na jasno, kako urediti svoje življenje. Takšno stanje je omogočil vzpon tehnologije, ki ni le del našega vsakdana, ampak je tudi obče dosegljiva. Pravzaprav brez nje sploh ne moremo več živeti. Pametni telefon ni le telefon, ampak tudi naš dnevnik, računalo ter tudi naš dostop do bogastva informacij na medmrežju, kjerkoli in kdajkoli. Uporabljamo ga ves čas, brez njega se slabo počutimo – sporočila pošiljamo, medtem ko prečkamo cesto ali čakamo na začetek koncerta, tudi med kosilom. Je podaljšek našega fizičnega telesa.
Poraja pa se vprašanje deljene pozornosti. Tukaj ne gre za to, da delamo več opravil hkrati. V primeru, ko med kuhanjem večerje poslušamo glasbo ter vklopimo še pralni in pomivalni stroj, gre za mnogo opravilnost. Do deljene pozornosti pride, ko preklapljamo z enega opravila na drugega. Nevroznanstvenik pri MIT Earl Miller je znan kot svetovni poznavalec problema deljene pozornosti. Stalno spreminjanje pozornosti povečuje tvorbo kortizola, ki možgane preveč spodbuja, kar občasno povzroča nekakšno megleno stanje pozornosti. S pametnim telefonom lahko telefoniramo, prejmemo elektronsko sporočilo, pošiljamo sporočila, ko pa imamo prost trenutek, lahko poiščemo tudi nekaj na medmrežju. Če je nekoč zvonil telefon in smo ravno nekaj delali, se nismo javili. Morda smo se sprehajali ali uživali v dobrem obroku. Nismo bili dosegljivi, še več, nihče ni mogel pričakovati, da bomo ves čas dosegljivi. Zdaj velja, da lahko dobimo človeka kadarkoli želimo. Nič več ni pomembno, ali je prav tudi njemu. To je omogočil mobitel. Čisto drugače je bilo, ko smo imeli telefon na naši mizi in je bil povezan z vtičnico v steni.
Preberite več v tiskani izdaji.
prevedla Marina Nuvak