Poletje 2015,
letnik XI, številka 2
David L. Brierley
Vrtnarjenje – tiho veselje
Mestni prebivalec morda gleda na vrtnarjenje kot na nekakšno opravilo, kot neskončno vrsto dolžnosti. Toda pravi vrtnar se predaja rastlinskemu svetu, ki nemo raste v tej s hrupom obsedeni družbi. Zemlja se vrti okoli svoje osi s hitrostjo 17.000 km/uro in okoli sonca s hitrostjo 107.218 km/uro … nemo. Pri rastlini na rast ne gledamo kot na nekaj nepretrganega.
Vrtnarjenje ni delo v tišini, temveč s tišino. Zato so skozi zgodovino vzgojili vrtove, namenjene refleksiji, razglabljanju, da bi zbrali misli, hrepenenja in ideje, četudi na področju volje. To predstavlja drugačno metodo, kot je v literaturi, poeziji in slikarstvu. Vrtovi so prostor opazovanja. Samostansko življenje se ni dogajalo le v cerkvi, ampak tudi v samoti (vrtu), v skrivnem zaprtem prostoru – hortus conclusus. Beseda ‘paradise’ (raj) izhaja iz perzijske besede za vrt. Po drugi strani pa izhaja beseda ‘noise’ (hrup) iz latinske besede ‘nausea’, ki pomeni slabost ali ‘noxious’, kar pomeni bolezen.
Tišina je tista, ki se začne pri zemlji in se nato pomika navzgor proti nebu (nebesom). Zato je vrtnar, podobno kot učitelj, ljubitelj rasti.
Na severnem koncu parka Battersea v Londonu je sredi enega največjih praznih območij na svetu na novo zaživel dolgo zapuščen angleški vrt, kjer poleg granatnih jabolk in rabarbare rasteta zdaj tudi kovačnik in jasmin. Po mnogih letih zapostavljenosti imajo zdaj ti zidovi iz rdeče opeke spet kaj varovati. Od zore do mraka dela tam tristo marljivih, predanih vrtnarjev. To so ljudje z duševnimi motnjami, ki so bili v mnogih pogledih tudi sami zapostavljeni in vedo, kaj pomeni, če nekaj spet obudiš k življenju. Ne da bi se zavedali, so del vrtnarske terapije. Neka žena z nahrbtnikom, iz katerega štrli medvedek, in s knjigo poezije pod pazduho, ki je zelo zgovorna in trpi zaradi osebnostne motnje, prizna, da ‘ni pripravljena na realni svet’, ko pa jo ljudje vprašajo, kdo je in kaj dela, ponosno pove: ‘Sem vrtnarica, polno zaposlena.’ Vsi vrtnarji vrta Battersea so istega mnenja. Ob koncu dneva čutijo, da so nekaj naredili. Rastline to potrjujejo – rastejo.
Vera v to, da imajo rastline moč obnavljanja, ni seveda nič novega. Že 500 let pred Kristusom so japonski vrtnarji kot nekakšno vrsto terapije ustvarjali gredice z dehtečimi cvetlicami in v starem Egipru so zdravniki duševnim bolnikom predpisovali sprehode po vrtovih. Danes je vrtnarjenje doživelo preporod v vzgojnih ustanovah in v krogih, kjer skrbijo za ostarele ali nemočne. Poleg vsega tega so v zadnjem času tudi raziskali ugodne učinke vrtnarjenja. Na univerzi za življenjske znanosti v Oslu, ki jo osebno dobro poznam, so pri šestinštiridesetih pacientih s klinično depresijo opazili, da se je po dvanajstih tednih vrtnarjenja nivo anksioznosti v veliki meri zmanjšal. Ena ura aktivnega pletja je izboljšala koordinacijo in fleksibilnost, ne le fizično, tudi psihično. Mnogi med njimi so imeli veliko potrebo po tem, da nekaj negujejo. Ena plat tega dela, obdelovanje zemlje in priprava gredic, je fizično zahtevna, druga pa je kontemplativna v ustvarjanju življenjske lepote. Tako kot Gertrude Jekyll, goetheanska vrtnarka, znana po svojih vrtovih za otroke. Vrtovi določenih barv za vrtce so bili od leta 1923 navdih in filozofija, ki je tičala v ozadju mnogih waldorfskih vrtov. Nekoč je pripomnila: ‘Vrtnarjenje prinaša srečo in umski počitek. Ženske ne morejo kar naprej rojevati otrok, lahko pa še naprej negujejo življenje. Zato so ženske dobre vrtnarke in učiteljice!’
Preberite več v tiskani izdaji.
prevedla Marina Nuvak