Informacije in pretirana informiranost
Živimo v času prekomernega zavedanja. Tako veliko vemo in premalo čutimo. Za moderno družbo je značilno hitro širjenje informacij. Največji izziv za našo mladino prihodnosti je, kako poskusiti ohraniti lastno avtonomijo pred vplivi zunanjega sveta.
Da bi to zmogli, se moramo v procesu prebavljanja podajati z njimi v debate, dialog, vzgajati pri njih lastno stališče in mnenje. To je najpomembnejši vidik waldorfske metode na srednji šoli. Poplava podatkov, ki smo ji vsak dan izpostavljeni, lahko onesnaži našo zmožnost neodvisnega mišljenja. V naše medije se iz vsega sveta dnevno zliva več digitalnih podatkov kot v vseh triindvajsetih stoletjih od smrti Sokrata. Izpostavljeni smo okolju, saj slišimo o vseh svetovnih dogodkih. Hitrost širjenja informacij je neusmiljena, povsod so nastavljeni zasloni, na avtobusu, na ozadju sedežev v vagonih in letalih, na telefonih in urah. Vedno smo seznanjeni z vsem in ves čas smo povezani.
Poslušanje in gledanje poročil je v našem življenju postalo celo pomembnejše kot uživanje zajtrka. Nikjer na vsem planetu temu ni mogoče ubežati. Prevzema vso našo pozornost. Prinašajo nam informacije o katastrofah, nesrečah, političnih prevratih, poplavah in umorih po vsem svetu. To je tako šokantno kakor tudi senzacionalno. Hegel je nekoč rekel, da postanejo družbe moderne, ko novica kot osrednje vodilo nadomesti vero. Jutranjo mašo so nadomestile jutranje novice in večernice večerna poročila. Postala so ritual, ki so mu izpostavljeni tudi naši dijaki, in kot taka so zelo vplivna pri formiranju naših duš, našega načina razmišljanja, čutenja in delovanja. Po končanem pouku postane njihov učitelj TV-napovedovalec. Če zamudimo poročila, se počutimo slabo. Po eni strani čutimo, da kot svetovljani moramo vedeti, kaj se okoli nas dogaja, po drugi pa se bojimo, da ne bomo obveščeni. Po drugem poročanju o lakoti, o pogrešanem letalu in genocidu smo kljub svetovljanstvu in osebnim problemom srečni, da nismo tam zraven.
Novica je hitro spreminjajoča se agenda, ki nam daje samo delni, površinski vpogled v neko temo. Nima nikakršnega namena, da bi nam dala izčrpno informacijo o zadevi. Ne gre za vprašanje dejstev, ampak za to, kaj z njimi narediti. Izpostavljeni smo dvema čustvoma, strahu in jezi. Težko je glede neke zadeve oblikovati stališče, saj bi to zahtevalo poglobitev v ozadje in temeljit pogled. Ne smemo pozabiti, da poročila na splošno prinašajo prej nenormalnosti kot normalnosti.
Vsi učenci v razredu zelo dobro vedo, kaj se po svetu dogaja. Spremljanje poročil je postala redna aktivnost in je del njihovega življenja. In vendar je Hegel pokazal na to, da postane družba moderna, ko novice kot vir orientacije in vodenja nadomestijo religijo.
Učne vsebine glede trenutnega dogajanja
V tem trenutku vidimo turbulentno Evropo z visoko nezaposlenostjo med mladimi, človeško reko migrantov, ki vstopajo na kontinent, in prav nobene monetarne krize. Kakšne so naše vrednote in vizije ter upanje za prihodnost? Teme, o katerih naj bi se pogovarjali:
- Fizična geografija Evrope
- Duh Evrope
- Priseljenska kriza v Evropi
- Posameznik in množica
- Pomen tehnologije
- Naša bodočnost: Svet negotovosti in priložnosti
Povzetki učiteljevih zapiskov – predstavljenih kot uvod v temo:
I. Duh Evrope
Duh Evrope je skozi stoletja oblikovala čudovita raznolikost kultur in jezikov ljudstev, ki živijo znotraj meja kontinenta, ki so se ves čas pretakala drugo v drugo ter tako oblikovala evropskega duha. Evropa ni nastala na temelju etničnih nagibov ali jezika. Je produkt spajanja mnogih kulturnih elementov. Anglijo so na primer sestavljali Pikti, Kelti, Romani, Anglo-Saksoni in Vikingi. Ni bilo narodne zavesti ali države ali skupnega jezika. Ostaja pa vprašanje, kako je do leta 1500, v relativno kratkem času, Evropa postala vodilna svetovna sila, z angleščino kot prvim svetovnim jezikom in španščino kot drugim.
Evropa je in je vedno bila mozaik, v katerem so razdalje nepomembne. Samo dvajset kilometrov lahko loči dva svetova. Različnost nas bogati, raznolikost nas dela edinstvene. Življenje z drugim in z drugačnostjo je umetnost, ki jo je Evropa podarila svetu. Drugi živi blizu, vedno ga je mogoče videti, se ga dotakniti. Evropska skupnost priznava 23 evropskih jezikov, govorijo tudi valižansko, bretonsko, galsko, laponsko in romansko. Toda skupaj imamo isto upanje in ambicije. Imamo prave pogoje za to, da posredujemo naprej umetnost učenja drug od drugega. Imamo skupno poslanstvo – ne da žrtvujemo tisto, kar nam je drago, temveč da to ponudimo drugim, prav tako kot lahko drugi nam ponudijo tisto, kar je drago njim. Moderna pot do razumevanja tiči v zlitju dajanja in sprejemanja. V tem lahko najdemo skupne vrednote, ideale in namere za prihodnost.
V preteklosti ta raznolika in razdrobljena Evropa ni imela možnosti, da bi postala globalna sila v boju z mogočno dinastijo Mingov na Kitajskem ali ekspanzivnim otomanskim cesarstvom. Odgovor na evropski čudež tiči v nasprotjih in raznolikosti na sorazmerno majhnem območju. Ko so Rimljani premagali Galijo, Španijo in Britanijo, so se srečali z visoko razvito keltsko kulturo, ki so jo vodili svečeniki druidi.
Takšni pogledi niso prav nič novega. V tako imenovanem dunajskem predavanju, predstavljenem v strašnem času evropske zgodovine (10. maj 1935), je Edmund Husser Evropo primerjal z morjem, v katerem ljudje in narodi stalno nastajajo, se spreminjajo in izginjajo, nekateri močneje, kompleksneje vpleteni, drugi preprosteje, toda tako, da kasneje pridobijo več moči. V tem procesu pa vztrajno, prodorno opazovanje razkrije nove, posebne skupnosti in različnosti. Ne glede na to, koliko so si evropski narodi s svojimi stalno spreminjajočimi se mejami različni, še vedno imajo notranjo privlačnost, ki prežema vsakega od njih in presega nacionalne razlike. Husserl je to primerjal z neke vrste bratsko zvezo, ki ji ni enake na vsem svetu in ki daje Evropejcu občutek, da je tu doma.
Preberite več v tiskani izdaji.
Članek se navezuje na nekatere vidike evropskega projekta, na katerem avtor trenutno dela. V to so vključene delavnice na različnih koncih kontinenta, namenjene waldorfskim dijakom od 18. do 19. leta, o aktualnih vprašanjih evropske družbe s poudarkom na izzivih mladih v moderni družbi, o položaju posameznika v družbi.