Zakaj ne zmorejo počakati, so hitro razdraženi in nimajo pravih prijateljev?
Sem delovna terapevtka z desetimi leti izkušenj pri delu z otroki, starši in učitelji. Povsem se strinjam s trditvijo učitelja, da je z današnjimi otroki v mnogih pogledih vedno slabše. Enake informacije dobivam od vseh učiteljev, ki jih srečujem. Seveda sem v teh letih svoje prakse na področju delovne terapije videla in še vedno vidim pri otrocih tako upadanje socialnih, čustvenih in akademskih zmožnosti kakor tudi strmo rast učnih težav in drugih diagnoz.
Otroci prihajajo danes v šolo čustveno povsem nepripravljeni za učenje in v današnjem načinu življenja je mnogo dejavnikov, ki k temu pripomorejo. Kot vemo, so možgani gnetljivi. S pomočjo okolja jih lahko ‘okrepimo’ ali ‘oslabimo’. Prepričana sem, da, kljub našim najboljšim željam, žal možgane naših otrok gnetemo v napačno smer.
Zakaj?
Tehnologija
Če tehnologijo uporabljamo kot ‘zastonj varuško’, ta ni prav nič zastonj. Plačilo nas čaka posredno. Plačujemo z živčnim sistemom naših otrok, z njihovo pozornostjo in njihovo zmožnostjo zadovoljitve potreb z zamikom. Vsakdanje življenje je v primerjavi z virtualno resničnostjo dolgočasno. Ko pridejo v razred, so izpostavljeni človeškim glasovom in odgovarjajoči vizualni spodbudi, namesto da bi jih bombardirali z grafičnimi eksplozijami in posebnimi učinki, ki so jih vajeni z zaslonov. Potem ko so ure in ure preživeli v virtualni resničnosti, jim postane izjemno težko predelovati podatke v razredu, saj so njihovi možgani navajeni na visok nivo dražljajev, ki jih nudijo video igrice. Ker niso sposobni predelovati nižjih nivojev dražljajev, postanejo nedojemljivi za akademske izzive. Tehnologija prekine tudi čustveno vez med otroki in družinami. Čustvena bližina staršev je namreč glavno hranilo za otroške možgane. Žal pa jim to hranilo postopoma odvzemamo.
Otroci dobijo v trenutku vse, kar si zaželijo
‘Lačen sem!’ ‘Še malo, pa bomo na izvozu.’ ‘Žejen sem!’ ‘Tukaj je avtomat s pijačami.’ ‘Dolgčas mi je!’ ‘Vzemi moj telefon.’
Eden ključnih dejavnikov za uspeh v prihodnosti je sposobnost čakanja na zadovoljitev potreb. Naš namen, da bi bili otroci srečni, je najboljši, toda žal dosežemo, da so srečni le v tistem trenutku, na dolgi rok pa nesrečni. Če si spodoben počakati na zadovoljitev potreb, pomeni, da si zmožen delovati tudi pod pritiskom. Otroci postajajo počasi vse manj opremljeni s sposobnostjo, da prenašajo tudi najmanjše pritiske, ki nazadnje postanejo velika ovira na poti do njihovega uspeha v življenju.
Nezmožnost počakati na zadovoljitev potreb lahko večkrat vidimo v razredih, veleblagovnicah, restavracijah in trgovinah z igračami v tistem trenutku, ko otrok sliši ‘Ne’, kajti starši so možgane svojih otrok navadili, da takoj dobijo vse, kar si želijo.
Otroci vladajo svetu
‘Moj sin ne mara zelenjave.’ ‘Ne gre rada zgodaj spat.’ ‘Noče jesti zajtrka.’ ‘Ne mara igrač, je pa zelo dobra na tablici.’ ‘Noče se sam obleči.’ ‘Preveč je lena, da bi sama jedla.’ Takšne stvari ves čas slišim od staršev. Od kdaj nam otroci diktirajo, kako naj jih vzgajamo? Če bomo vse prepustili njim, bodo jedli le makarone s sirom in kruhke s sirovo kremo, gledali televizijo, igrali na tablicah in sploh ne bodo šli spat. Kaj dobrega naredimo za njih, če jim pustimo, da delajo kar HOČEJO, čeprav vemo, da za njih to ni DOBRO? Brez prave prehrane in dobrega nočnega spanca pridejo naši otroci v šolo razdražljivi, neučakani in raztreseni. Poleg tega jim dajemo napačno sporočilo. Naučijo se, da lahko delajo, kar hočejo, in ne naredijo, česar nočejo. Manjka pojem ‘potrebno je narediti’. Žal pa moramo v življenju, da dosežemo svoje cilje, narediti tisto, kar je potrebno, kar pa ni vedno tudi tisto, kar želimo narediti. Če želi biti otrok na primer odličen učenec, se mora pridno učiti. Če hoče biti uspešen nogometaš, mora trenirati vsak dan. Naši otroci dobro vedo, kaj želijo, imajo pa veliko težavo za doseganje svojega cilja narediti to, kar je potrebno. To se zaključi tako, da so jim cilji nedosegljivi in ostanejo razočarani.
Neskončna zabava
Za otroke smo ustvarili umeten svet zabave. Dolgočasnih trenutkov ni. Takoj ko je tišina, že tečemo, da bi jih spet zabavali, kajti sicer se počutimo, kot da ne izpolnjujemo svojih starševskih dolžnosti. Živimo v dveh ločenih svetovih. Oni imajo svoj svet ‘zabave’, mi pa naš svet ‘dela’. Zakaj nam otroci ne pomagajo v kuhinji ali s perilom? Zakaj ne pospravijo svojih igrač? To je osnovno monotono delo, ki uri možgane, da bodo delovni in bodo delovali tudi v primeru ‘dolgočasenja’, kar je ista ‘mišica’, ki jo potrebujejo, da so se v šoli zmožni učiti. Ko pridejo v šolo in je čas za pisanje, rečejo ‘Ne morem. Pretežko je. Preveč dolgočasno.’ Zakaj? Zato ker delovne ‘mišice’ ne urimo z neskončno zabavo. Urimo jo z delom.
Omejena družabnost
Vsi smo zaposleni, zato dajemo otrokom naprave, da ‘zaposlimo’ tudi njih. Včasih so se igrali zunaj, kjer so se v nestrukturiranem okolju učili in urili svoje družabne veščine. Žal je igro na dvorišču nadomestila tehnologija. Zaradi nje imajo tudi starši manj časa, da bi se družili z njimi. Očitno so naši otroci s tem prikrajšani, naprave, ki nadomeščajo varuške, niso opremljene za to, da bi jim pomagale razvijati socialne veščine. Najuspešnejši ljudje imajo odlične socialne veščine. To je najpomembnejše. Možgani so kot mišica, ki jo je mogoče uriti in znova uriti. Če želite, da bo vaš otrok znal voziti kolo, ga učite veščine kolesarjenja. Če želite, da bo zmožen počakati, ga morate naučiti socialnih veščin. Enako velja za vse druge veščine. Ni razlike!
Življenje vašega otroka lahko spremenite tako, da njegove možgane urite tako, da bo uspešno deloval na socialnem, čustvenem in akademskem nivoju. Poglejte kako:
1. Omejite tehnologijo in se znova čustveno povežite z njimi
Presenetite jih z rožami, z njimi se smejte, žgečkajte jih, vstavite pisemce v njihov nahrbtnik ali pod blazino, v katerem jim povejte, da ga imate radi, presenetite jih tako, da jih na šolski dan odpeljete ven na kosilo, plešite z njimi, plazite se skupaj, bojujte se z blazinami.
Imejte družinske večerje, večere družabnih iger, pojdite z njimi kolesarit ali ob večerih na pohode z baterijami.
2. Urite čakanje na zadovoljitev potreb
- Pustite jih, naj čakajo!!! V redu je, če se kdaj ‘dolgočasijo’ – to je prvi korak h kreativnosti.
- Postopno povečujte čas čakanja med ‘hočem’ in ‘dobim’.
- Izogibajte se uporabi tehnologije v avtih in restavracijah in jih namesto tega med pogovorom in igranjem iger učite čakati.
- Omejite neprestane prigrizke.
3. Ne bojte se postavljati meje. Otroci jih potrebujejo, da bodo lahko zrasli v srečne in zdrave ljudi!!
- Naredite urnik obrokov, spanja, uporabe tehnologije.
- Razmislite, kaj je DOBRO zanje, ne kaj HOČEJO ali česa NOČEJO. Pozneje v življenju vam bodo za to hvaležni. Starševstvo je težka naloga. Da jih pripravite do tega, da delajo to, kar je dobro zanje, morate biti kreativni, kajti v večini primerov je to točno nasprotno tistemu, kar hočejo.
- Otroci potrebujejo zajtrk in hranljivo hrano. Potrebujejo življenje na prostem in odhod v posteljo vedno ob istem času, da bodo prišli naslednji dan v šolo pripravljeni na učenje!
- Pretvorite stvari, ki jih ne marajo delati, v zabavo, tako da igre spodbujate čustveno.
4. Že od zgodnjih let učite otroka, da bo opravljal monotona opravila, kajti to je osnova za bodočo sposobnost ‘delati’.
- Zlagajo naj perilo, pospravljajo igrače, obešajo obleke, razpakirajo živila, pripravijo mizo, pripravljajo kosilo, pospravijo svojo posteljo.
- Bodite kreativni. Na začetku naj bo spodbudno in zabavno, tako da se bodo njihovi možgani povezali z nečim pozitivnim.
5. Učite jih socialnih veščin
Učite jih, da počakajo, da pridejo na vrsto, da delijo z drugimi, izgubijo/zmagajo, sklepajo kompromise, pohvalijo druge, rečejo ‘prosim in hvala’.
Iz lastne izkušnje kot delovne terapevtke vem, da se otroci spremenijo tisti trenutek, ko starši spremenijo svoj pogled na vzgojo. Pomagajte jim uspeti v življenju, tako da, bolje prej kot kasneje, urite in krepite njihove možgane.
Victoria Prooday je delovna terapevtka, ustanoviteljica in klinična direktorica multidisciplinarne klinike. Je mednarodno priznana pedagoginja, motivacijska govornica in popularna blogerka na temo modernega starševstva in vpliva visokotehnološkega življenjskega sloga na otrokov živčni sistem.
Članek je bil objavljen na blogu Viktorije Prooday.