Člani antropozofskega združenja se zanimajo za gospodarske procese, ki se začnejo in oblikujejo iz tega, kar imenujemo življenje duha. Ne le posamezniki, celo človeštvo bi se moralo skupaj truditi, da iz duhovnih pobud spreminja naravo. Čeprav si je izredno težko predstavljati družbo, v kateri je to postala običajna drža, je tudi res, da se na skupnih srečanjih teh združenj pojavijo ljudje, ki predstavijo tozadevna spoznanja in dejanja, ostali pa jim skušamo slediti. Antropozofsko združenje, v katerem medsebojno delovanje duhovnega in ekonomskega življenja postane možno, je torej mogoče ustanoviti. Odnos našega združenja lahko postane temelj modernega kmetijstva.
Res je, da ko govorimo o kmetijski dejavnosti, mislimo na delo, ki ga opravijo posamezniki, toda v vplivu na naravo kot celoto je treba videti delovanje družbe. Posamezni kmet dela hkrati z zemljo, rastlinami in živalmi. Njegovo delo pa enako vpliva tudi na četrto področje narave, fizični del človeka, pravzaprav fizični del človeštva kot celote. Ta zadnji vpliv je tako proces individualizacije kot gradnje skupnosti. Pri delu postane človek individuum; loči se od področja udeležbe v skupinski duši. Spremeni delovne kretnje človeštva v specifične delovne kretnje posameznikov. Istočasno pa razvije sposobnost, da preko kooperacije na nov način združi ločene delovne kretnje. Z delom na treh kraljestvih narave doseže človek napredek; kot posameznik in kakor človeštvo kot celota (četrto kraljestvo), to pa naredi na trojen način. Kmetijska dejavnost tako postane osnovni temelj vseh drugih dejavnosti, ker na nek način predstavlja poskus, kako z enim zamahom doseči opisane cilje.
Če pogledamo v zgodovino, vidimo čas, ko je človeštvo delovalo na celotno naravo z zavestjo skupinske duše. V celoti človeka in narave deluje – kot božanski oziroma naravni zakon – impulz za individualizacijo, za ločitev. To za človeštvo pomeni razpad v osamljenost; za svet pomeni delitev, za posamezne dele pa nepovezanost in preprostost. Celote, v smislu kvalitete življenja, ni mogoče več razumeti, postaja ne-pojem. Definirana je zgolj kot vsota posameznih delov; in ker končna vsota postane celota kot taka, se zdi sklicevanje na določeni pojem nepotrebno. Rezultat tega je, da tudi merilo za človeka in razumevanje človeštva kot celote bledita, s tem pa bledi tudi razumevanje entitet, za katere smo prej menili, da imajo dušo ali skupinsko dušo.
Zato tudi kmetijstvo spreminja svojo podobo. Manjka mu kohezija, prevladuje boj posameznikov za takojšnji osebni dobiček z vseh področij narave. Kmetje vedno pogosteje delajo z eno samo poljščino ali s specifično kakovostjo prsti ali s specifično vrsto živali, pri tem pa ne razmišljajo, kako se njihova specializirana področja povezujejo z vsemi drugimi vidiki kmetije kot organizma. Tako se začne monokulturno, ‘funkcionalno’ kmetijstvo. Kot visoko inteligentno bitje lahko človek v lastno korist, eno po eno, uporabi vse sile narave. Ker pa je njegova zavest o celoti razpadla, je očitno, da čisto naravno razpada tudi svet, ki ga je ustvaril. Manjka merilo. Prišli smo do točke, ko se naša dejanja, kakor tudi naše mišljenje, prevračajo v neskončnem, nenadzorovanem ponavljanju, v nekakšnem atomističnem sosledju.
Za kmetijstvo to pomeni neomejeno produkcijo piščancev, žita, mleka itd., kajti izgubilo se je merilo kot izkustvo, kot smiselni koncept. Namesto tega je oblikovan abstraktni zakon množične produkcije, ki mu nostalgično ali retorično rečemo rast, ker smo izgubili sposobnost razumevanja oblike kot celote. Zaradi tega je situacija, vse dokler ostanemo ujeti v slepo ulico, kjer se lahko utopimo ali nas pokoplje nesmiselna ‘rast’, pogubna.
Nove zamisli, ki nas lahko pripeljejo iz te slepe ulice čezmerne rasti in pretiravanja, je Rudolf Steiner imenoval ‘organizem kmetije’ in na koncu ‘kmetijska individualnost’. Opisal je, kako lahko takšne kmetijske organizme zavestno ustvarjamo s pomočjo domišljije, navdiha in intuicije ter sodelovanja.
Antropozofija in Antropozofsko združenje s svojimi podružnicami (šola duhovne znanosti in z njo povezana hčerinska gibanja) skrbijo tudi za to, da nam božanski impulz k individualizaciji omogoči, da na nov način razumemo Kristusov impulz, kot možnost zdravljenja našega mišljenja, čutenja in hotenja v povezavi s celoto.
Rudolf Steiner v svoji prvi knjigi ‘Filozofija duhovnega delovanja’ opisuje, kako lahko znanje, pravica in delo skozi ljubezen dosežejo etični ali zdravilni značaj. Zdravljenje pomeni oboje, združevanje delov v celoto, kakor tudi ločevanje le teh na način, da lahko ponovno dobijo svoj smisel samo tako, da so zmožni oblikovati novo celoto.
Kmetijstvo, kot ga je predvidel Rudolf Steiner v svojem Poljedeljskem tečaju, izpolnjuje te pogoje in ga je torej mogoče jemati kot tistega, ki tvori osnovo za vse gospodarske dejavnosti. Je vir, iz katerega dobijo svojo potrditev vse vrednote v industriji in storitveni dejavnosti, saj morajo proizvesti vse tisto, česar primanjkuje ‘kmetijski individualnosti’.
Življenje kmetijske enotnosti je odvisno od posameznikov, ki v njej vse bolj samostojno delajo, ki pa dele (sadove in prehranske izdelke) proizvajajo tako, da kreirajo pokrajino kot organsko celoto, samo-oskrben organizem, resnično ‘individualnost’. Ljudje se individualizirajo znotraj takega okolja, tj. iz skupinske duše se kot ločene entitete odtegnejo tako, da samostojno delajo na konkretnih zadolžitvah, ki so si jih zadali. Vendar se bodo njihove ločene dejavnosti združile, da ustvarijo razumno celoto, kajti vse te dejavnosti vodijo v kmetijsko individualnost, znotraj katere in skozi katero se ti sodelavci preživljajo.
Preberite več v tiskani izdaji.
Članek je bil objavljen na internetni strani ‘The Online Waldorf Library Articles’.