Odraščanje je dolgotrajen, počasen proces. Včasih je pokrajina sončna in pot naprej jasna, včasih se pojavijo močna neurja in zdi se, da potovanje nazaduje, namesto da bi napredovalo proti svobodni, odrasli osebi, v katero si vsi želimo, da bi naši otroci odrasli. Vsaka faza v tem procesu je pomembna in če zaradi neučakanosti katero koli izpustimo, bo to pomembno vplivalo na prihodnost. Vse faze otroštva potrebujejo dolga obdobja tistega, čemur bi človek rekel horizontalno bogatenje, da raziskuje vse možnosti posamezne faze, preden se premakne naprej v naslednjo.
Ampak živimo v družbi, v kateri postaja ‘hitenje običaj’ in smo pod pritiskom, da ves čas hitimo v naslednjo fazo potovanja ali pa poskušamo celo katero preskočiti. Pot otroštva vidimo kot nekaj, kar bi morali opraviti na hitro. Če pa bomo poglabljali naše razumevanje tega, kar se na tej poti dogaja, zakaj je vsak korak tako pomemben, se bomo lažje uprli ‘običaju hitenja’ in otroštvu dali čas, ki ga potrebuje.
Kljub temu da imamo na razpolago veliko nasvetov strokovnjakov in pripomočkov za življenje, nihče ne more trditi, da postaja starševstvo oziroma poučevanje lažje. Ko postaja otrokovo okolje vse bolj zapleteno, bolj stresno in manj povezano s praktičnim življenjem (bolj ‘virtualno’), smo tudi mi pred izzivom, kako jih podpreti, ko gradijo temelje svojega bodočega življenja.
Dodajmo še, da se svet zelo hitro spreminja, tako da prihodnost, za katero naj bi jih kot starši in učitelji pripravljali, sploh ni tako jasna. Še pred desetimi leti si nismo mislili, da bo večina nas danes v žepu nosila visoko zmogljiv računalnik. Kako naj razumemo zahteve življenja čez 30 let, ko bodo na pozicijah naši otroci? Kakšne spretnosti in sposobnosti bodo potrebovali? Lahko vidimo, da jim bomo zapustili nekatere precej kompleksne probleme. Vse, kar lahko rečemo, je, da bodo morali biti zelo fleksibilni v reševanju problemov.
Iz tega uvoda izhajajo cilji oskrbe in vzgoje otrok. Obstajajo vidiki modernega življenja, pred katerimi jih moramo zavarovati. Znotraj tega zaščitenega območja jim moramo nuditi vse možne priložnosti, da razvijejo darove, ki so jih prinesli s seboj. Želimo si jih podpirati skozi izzive, ko se odpravljajo na svoje življenjsko potovanje, kjer se bodo razvili v ustvarjalne sodelavce družbe.
V zadnjih desetletjih so psihologi prišli do zaključka, da je kvaliteta otrokovih odnosov, posebno njihova navezanost na ključne ljudi v njihovem življenju, bistvenega pomena za njihovo zdravje in srečo v prihodnje. Spoznati moramo, da smo mi ljudje z otrokovega vidika poznavalci, zgled in vodilni na zemlji. Otroci pridejo z mnogimi darovi in dragocenimi sposobnostmi, toda praktično življenje je nekaj, kar smo mi vsi že vadili, oni pa so tu še novinci. Zato je naša naloga, da smo poznavalci, vzorniki in voditelji.
To je naloga, da smo otrokom ljubeča avtoriteta in ne moremo se ji izogniti. Tudi če tega ključna oseba v otrokovem življenju ne prepozna, jo otrok gleda s spoštovanjem ter vpija in zrcali njeno obnašanje, tako na zunaj kot znotraj, na psihološkem nivoju. Če vam je to všeč, ali če se tega zavedate ali ne, vaš otrok sledi vašemu vodenju v tem, kaj pomeni biti človeško bitje. Če se te odgovornosti zavemo, lahko bolje prevzamemo svojo vlogo. Rada bi raziskala, kaj lahko kot starši in vzgojitelji naredimo, da jim pomagamo razviti odnose, ki bodo podprli njihov zdrav razvoj.
Varnost
Kadar se čutimo varne, se lahko učimo, smo radovedni in zagnani. Kadar se bojimo ali smo le negotovi, se obotavljamo narediti nove korake. To še toliko bolj velja za otroke, ko razvijajo svoje navade in odnos do življenja ter poskušajo najti smisel v sebi in svetu okoli njih. Če je življenje enostavno, razumljivo in usklajeno, jim bo to lažje.
Ritem je strateškega pomena pri ustvarjanju varnega okolja za zdrav razvoj. Ko se stvari dogajajo tako, kot mi pričakujemo, se počutimo varne in, gledano fiziološko, se naravno sprošča dopamin, hormon ki nadzira našo motivacijo, da sami usmerjamo svoje življenje. Nasprotno pa se, ko ne vemo, kaj se bo zgodilo, sprošča kortizon, hormon stresa. Mi odrasli v našem življenju potrebujemo nekaj stresa in smo ob negotovosti lahko vznemirjeni, toda to ne drži za otroke, posebno mlajše. Njihova potreba po ritmu in možnosti, da stvari ponavljajo, je večja od naše. Celo kot odrasli se lahko, ko je življenje negotovo, počutimo udobneje, kadar smo v znanem okolju, ki nam omogoči, da najdemo svojo pot k boljšemu.
Za zelo majhnega otroka mora biti svet kolikor se da preprost. Njegova prva naloga, poleg rasti njegovega fizičnega telesa in razvijanja fizične samokontrole, je, najti smisel v svetu. To podpira preprosto in razumljivo okolje, ki ga podpira usklajen ritem. Čutno preobremenjenost prav zlahka dosežemo že z izletom v nakupovalni center. Narava, gozd, plaža, celo mestni park jim daje pomirjevalni predah.
Aktivnost
Otroci, posebno mlajši, se učijo tako, da stvari izdelujejo, ne tako, da o njih poslušajo ali jih gledajo. V svojem iskanju razumevanja in obvladovanja stvari želijo biti aktivno udeleženi v svetu okoli sebe. Ko se njihovi dosežki in njihove veščine povečujejo, se s tem gradi njihovo samospoštovanje in pripravljenost, da sami poskušajo nove stvari. Dati jim moramo potreben čas za to, da se sami oblečejo in hranijo, da so del vsakdanjega življenja v skrbi za njihov dom in da sami kreirajo svojo zabavo. Podpreti jih moramo, da čim hitreje začnejo s temi včasih zelo kompleksnimi nalogami, kljub temu da bo nastala zmeda in bo za to potreben dodaten čas.
Če najdemo veliko zanimivega ‘dela’ za majhne otroke, lahko ljubezen do aktivnosti, do tega, da nekaj naredi, hitro vodi do veselja do tega, da pomaga drugim. Priprava obroka ali neko opravilo okoli perila lahko mlademu pomočniku vzame nekaj več časa, toda poleg mnogih praktičnih znanj, ki se jih nauči, in navdušenjem nad sodelovanjem, nad medsebojno skrbjo drug za drugega, se vzpostavlja tudi pripravljenost, da prispeva k družinskem življenju, da tako daje kot sprejema.
Velik del njegovega vsakdana bi moral biti namenjen času in prostoru za igro, kjer lahko ustvarjalno uporablja preproste materiale, ki dajejo prosto pot razvoju domišljije. Zapletene, izdelane igrače dušijo njegovo ‘domišljijsko mišico’ prav takrat, ko bi jo moral najbolj uriti. Pred-oblikovano razvedrilo ne daje spodbude za ustvarjalno delovanje in otroku oteži razvijanje sposobnosti, da se sam zabava. Toda če jim dovolimo, da uporabijo pohištvo in odeje, lahko otroci poletijo na luno, se obvarujejo pred neurjem ali gradijo stanovanjske bloke.
Svet je dober in lep
Kot odrasli se morda zelo dobro zavedamo vseh krivic, grozot in neumnosti, ki se v svetu dogajajo. Toda za otroke moramo biti optimistični, moramo videti možnosti, da človeška bitja delujejo dobro in da prinašajo v svet več lepote. Seveda se bodo zavedali, da so stvari daleč od tega, da bi bile popolne in da človek s svojim delovanjem povzroča probleme, toda s pozitivnim odnosom, ki zraste iz začetne predstave, da je svet dober in pozitiven kraj, bodo v času odraščanja navdahnjeni, da bi stvari spreminjali na bolje. Kot najstniki bi morali začutiti, da lahko prispevajo k boljšemu, lepšemu in pravičnejšemu svetu.
Naloga starša in učitelja
Če ste starš ali vzgojitelj, imate odgovornost in privilegij. Ste voditelj svojih otrok, tisti, ki postavi prizor in meje in od svoje naloge ne morete na noben način pobegniti. To je vaša priložnost, da prispevate k boljši prihodnosti, da podpirate tiste, ki bodo reševali probleme in oblikovali naslednja desetletja. Naši otroci bodo zmogli splezati z naših ramen, poseči dlje, kot to zmoremo mi, in doseči stvari, ki si jih mi niti predstavljati ne moremo. Želim vam močna ramena, ki jih bodo podprla, ko bodo plezali v prihodnost.