Mnogi se danes ukvarjajo z jogo. Večinoma prakticirajo asane, mirujoče telesne drže, ki vzdržujejo specifične oblike mišične napetosti. Telo se umiri, stabilizira in praktikant se preda notranjemu miru. Odstrani vse, kar povzroča stres in izloči vse misli iz svoje zavesti. Odrine tudi ‘ego’.
Ker telo miruje v določeni poziciji, se praktikant joge dvigne iz svojega telesnega stanja. V notranjem miru zaznava svoje čutenje, duševne tokove; lahko tudi zapre oči, da ga ne moti nič zunanjega. Tako doseže stanje duševnega blagostanja, ki ga krepi in senzibilizira za zunanje vtise. Ker je čutenje v človeku le delno zavestno in se v veliki meri odvija v duševnih plasteh pod njo, se praktikant joge potaplja v podzavest. Tam zaznava duševne tokove in notranja doživetja. Učitelj joge mu lahko da posebne napotke, kako naj prodira v to področje, in mantrame – izreke duhovne modrosti, ki naj mu pomagajo na tej poti. Manj številni so tisti, ki se poleg tega seznanjajo tudi z vsebinami svetih knjig stare indijske in tibetanske kulture ter s kasnejšo sankhja filozofijo in budizmom. Preučujejo staro indijsko mitologijo in nekateri opravljajo tudi obrede, kakor potekajo po tradiciji v današnji Indiji.
Joga je ena najstarejših duhovih praks v človeški civilizaciji. Ko je, kot se predpostavlja, nastala pred bajnimi devet tisoč leti, se človek v odnosu do sveta še ni doživljal kot jaz. Jaz je živel v njem šele v zametku. Bil je odprt za svet in ta se je neposredno izlival v človekovo čutenje. Vanj so se izlivale ustvarjalne naravne sile. Dogajanje v naravi je bilo dogajanje v njegovi duši, tudi v njegovem dihu in njegovi krvi. Zato se v svojih občutkih ni motil. Tudi ni mislil po svoje, ampak so se mu pojavi sveta razodevali v občutenem doživljanju, ki je bilo slikovite in zvočne narave – bilo je slika in notranji govor stvari. Misli o svetu so mu bile dane. Bile so božji dar. Pojav, na primer drevo, je bil za človeka tudi bitje, ki je govorilo in povedalo, kaj je. Spoznanja so bila duhovna govorica božanskih bitij. Proti koncu stare indijske kulture je to ‘rajsko stanje’ človekovega doživljanja sveta začelo slabeti, krepiti pa se je začel človekov občutek za lastni jaz. Zato je prišlo do motenj v neposrednem čutenju sveta. Človek je vse pogosteje občutil svet po svoje. Med njim in svetom je nastala ‘razpoka’. Da bi človek to presegel in prodrl v neposredno doživljanje sveta, mimo človekovega sebe, je bilo treba jaz dušiti. Najvišje razviti ljudje tistega časa, sveti rišiji in njihovi učenci, so zato ustvarili jogo, način, po katerem je bilo mogoče jaz toliko zadušiti, da je lahko nastopilo prvotno stanje.
V razvoju kulture in civilizacije se je doživetje, da je človek jaz, krepilo. Krepili so se lastni občutki in človek si je svet vedno bolj predstavljal v lastnih mislih. Prvotno neposredno doživljanje sveta se je izgubilo. Le nekje v nezavednem področju je ostal senčnat občutek nekdanje istovetnosti sebe in sveta, senčnat občutek, da sta svet in človek eno. Človek je postajal vedno bolj zavesten, kajti pravilno lahko deluje le iz razsodnosti, iz lastnega spoznanja in lastne odgovornosti. Če prakticiramo jogo danes, se ne prebijemo do tistega čutenja sveta, ki je bilo doživetje slike in govora, božanskega bitja in božanske besede. Doživljamo čutenje, ki je vezano na naše bitje in na našo telesnost. To niso čutenja sveta. Po metodah joge doživljamo vizije sanjskega značaja naše podzavesti. Te vizije so vezane na tisto, kar se je vtisnilo prek čutnih organov v telo. O tem, kaj pomenijo, obstajajo najrazličnejše interpretacije, ki govorijo o duševnem področju, zaprtem v notranji svet. Joga skuša povesti človeka v to področje, ki ga njeni privrženci pojmujejo kot duhovno realnost človekovega bitja. Kolikor bolj se odtegnemo zunanjemu svetu in potopimo v to področje, toliko bolj smo v smislu joge razsvetljeni in odrešeni od tega sveta.
Pot joge je potapljanje v čutenje in potapljanje v tokove podzavesti z odrekanjem miselne zavesti. Današnja stopnja človekovega razvoja temelji na zavesti ter zavestnem, budnem, prebujenem jazu. Čutenje ima danes drugačen značaj kot v dobi stare Indije. Je osebne narave. Pot današnjega človeka ne poteka tako, da bi morali dušiti jaz v človeku ter tako tudi mišljenje in zavest. Danes se človek poveže s svetom tako, da ga opazuje, ga zaznava ter misli o njem. Če svet samo občuti, doživlja posamezne pojave in si jih ne more razjasniti. Mora misliti o njih. Mišljenje ga poveže s pojavi in življenjem sveta. Pri tem pazi, da je resnično pozoren do njega in da ne misli samovoljno, s poljubnimi domisleki, temveč tako, da se to ujema s pojavom, ki ga opazuje, ter z značajem, lastnostmi in zakonitostmi tega pojava. Z mišljenjem prodre v njihovo bistvo. V tem živi duh, v bistvu pojavov. Kolikor bolj pozorno opazuje in misli, toliko bolj je človek zavesten. Ne potaplja se v sanjske občutke, temveč v zavestno pozornost. Ne zapira se v notranji svet. Svojo pozornost sicer usmerja tudi k sebi, da se zave svoje narave ter smeri in cilja misleče pozornosti. Spoznava sebe in svoje sposobnosti, s temi pa se obrača v svet in življenje. V svet stopamo z odprtimi očmi, z zavestjo in mislimi ter jasnostjo o samem sebi.
Človek tudi ne more zadušiti svojega jaza. Samega sebe si lahko predstavi. Lahko si predstavi, kako in kaj misli, občuti, hoče, kakšen je njegov značaj, kakšne lastnosti ima, kakšne motive in cilje. Toda vedno je to on, človekov jaz, ki si vse to postavi pred svoj notranji pogled. Tega sebe, ki sebe postavlja pred notranji pogled, si ne more predstaviti, temveč ga samo izkusi. Ta jaz ne more nikoli postati zunanji predmet. Je jaz, ki je. Če hočemo danes prodreti v duhovni svet, se ne moremo izgubljati v meglenem čutenju in sanjskih, podzavestnih doživljajih, temveč si najprej zgradimo ustrezne in jasne predstave sveta in življenja. V te predstave prodiramo z logičnim mišljenjem. Vse je razložljivo. Mišljenje postane čutni organ za opazovanje, za zaznavanje in razumevanje življenja v pojavih in predstavah sveta. Antropozofija nam je pri tem v veliko pomoč, ker nam daje možnost, da si predstavimo sliko duhovne stvarnosti. Daje nam napotke, kako si ustvarimo to sliko objektivno, nepristransko.
Rudolf Steiner je tudi govoril o ‘novi jogi’. To razloži tako. Joga uči metodo dihanja, s katerim stopa zrak v človekovo telo, in tedaj lahko človek zaznava vdihnjeni zrak. V časih, ko je nastajala joga, je ‘prana’, božanska življenjska substanca, prežemala zrak. V tej je namreč bistvo življenja, svetloba, toplota in tok. Z vdihavanjem ‘prane’ je človek prejemal to bistvo in razsvetlil svojo dušo. Od tistega časa do danes se je človek spremenil, spremenila pa se je tudi zemlja in z njo zrak. V zraku ni več iste ‘prane’. Idej ne črpamo več iz zraka. Duh se je spustil v element zemlje, ker je Zemlja tako otrdela, da potrebuje oživljajočo ‘božansko substanco’. Zato metoda dihanja po jogi nima istega učinka kot v davni preteklosti. Danes sprejema človek svet vase, ga torej ‘vdihava’, z zaznavanjem svojih čutil. Človek ne vdihava samo z dihalnimi organi, temveč z vsemi svojimi zaznavami, z vsemi čuti. Prek teh, z zaznavanjem čutov, tako rekoč ‘vdihne’ vtise pojavov sveta in življenja. Vtise predeluje v predstave, misli in spoznanja. Iz spoznanj deluje v svetu, lahko bi rekli, da ‘izdihuje’ in posega v svet s svojimi dejanji, s svojim ustvarjanjem. To je izdih. Takšno dihanje je nova joga.
Iskanje okrepitve v jogi krepi v človeku odmikanje od problemov in izvorov stresa. Blaži človeka z duševnim blagostanjem, podobnim spanju in sanjam. Človek ponikne vase. Ne misli na nič razen nase. V tem odmiku od zunanjega sveta se odpočije. In ko se kasneje, ko se loti vsakdanjega dela, spet utrudi, se ponovno zateče k takšnemu blagodejnemu počitku. Počitek je vsekakor potreben, vendar gre tudi za to, da v miru, s pogledom nazaj in naprej, z opazovanjem in mišljenjem, ustvarjamo nove ideje svojega ravnanja, nove spodbude in način, kako jih uresničiti, kako oplemeniti svoje delo. Potreben nam je ustvarjalen in aktiven notranji mir, v katerem se s svetom povezujemo. Ne iščemo odrešitve od tega sveta, temveč svojo vlogo v njem. Cilj ni, da se ne bi več utelešali na Zemlji, temveč da se utelešamo in povedemo zemeljski svet v razvoj. V meditaciji si zastavimo določeno misel ali miselno vsebino, na kateri nato delamo, jo razvijamo in si predstavimo, kako jo bomo uresničili v svetu in življenju. Za to potrebujemo ustrezni občutek in voljo. Delo ‘Kako doseči spoznanja višjih svetov’ Rudolfa Steinerja je v tem smislu praktično branje, ki prikazuje pot duhovnega šolanja primerno stanju današnjega človeka.
V pedagogiki delamo na tem, da se povezujemo s svetom in življenjem. Duha najdemo v svoji pozornosti do sveta in v svetu samem. Postavljamo se v svet in v življenje, ker je tu področje dela za človeštvo. Antropozofija nam pomaga razkriti velike perspektive človeštva in Zemlje. Te je sicer mogoče odkriti tudi z mišljenjem po zdravi pameti. Inkarniranje v svet je smisel pedagoškega dela. Povezujemo se z doživetji cvetic, dreves, živali, z deževnimi kapljami in snežinkami, s sončnimi žarki in mesečno svetlobo, z žarom ognja, z usihanjem, oživljanjem in prerojevanjem, z umetnostjo, z mislimi in spoznanji itd., to je ljubezen do sveta. V predšolski vzgoji vključujemo doživetja narave in življenja in človekove ustvarjalnosti v rajalno igro, kasneje, v šoli, v pouk. To je podlaga zanimanja za svet in oblikovanja zdravih organov zaznavanja. To omogoča delovanje zdrave inteligence in dozorevanje k samostojnim življenjskim odločitvam. Vse to potrebujemo zato, da si razkrijemo svoje mesto v svetu in svojo ustvarjalnost.