Povezava med spanjem in osnovnimi čuti
V zgodnjih letih je otrokova naloga, da zraste v svoje fizično telo, medtem ko je naloga starša, da njegov razvoj usmerja. Ta fizični razvoj je potrebno podpreti z močnimi temelji, sicer se lahko v njegovem življenju pojavijo mnogi problemi, vključno z nespečnostjo, nemirnimi dnevi in duševnim zaostankom ali motnjami. Rudolf Steiner je predstavil paradigmo dvanajstih čutov1 in prve štiri, dotik, življenje, gibanje in ravnotežje, imenujemo osnovne čute. Omogočijo osnovo za učenje in samostojno delovanje. Če te čute v prvih sedmih letih dobro negujemo, se bo otrok zmožen samozavestno podati v svet. Idealno bi otrok moral z vsakim od teh osnovnih čutov vsak dan imeti prave izkušnje. Te čutne izkušnje se seveda pojavijo z nego in potrebi, da izpolnimo načrtovane dejavnosti, pouk in šport.
Steiner opisuje, kako je otrok en sam čutni organ, kar pomeni, da vse, kar vidi v svojem fizičnem okolju, srka vase, tako v svoje budno stanje kot tudi v spanje.2 Tip in kakovost čutnih vtisov, ki jih doživlja, zares spremenijo kakovost njegovega spanja. Otrok, ki hlepi po več proprioceptivnih izkušnjah, se bo zvečer na primer stiskal v postelji k staršem, da bi začutil, kje se konča njegovo telo in kje se začne svet. Ali bi bilo možno, da to čutno izkušnjo dobi podnevi, namesto da moti spanje tako sebi kot staršem?
Ta čutna izkušnja ima opraviti s čutom za dotik, ki je prvi izmed štirih osnovnih čutov. Čut za življenje ima opraviti z občutkom zdravja in dobrega počutja, z vdihom in izdihom ter zmožnostjo uveljavljanja lastne volje. Čut za gibanje ima opraviti s tem, da imamo čas in prostor za svobodno gibanje, da razumemo geografijo našega telesa; prav vsak od nas pleše v kozmosu. Čut za ravnotežje nam omogoči, da se hitro prilagajamo, da smo okretni, da ostanemo prizemljeni in da se počutimo udobno v oklepu našega telesa.
Negovanje in ščitenje osnovnih čutov omogoča spanec
Čut za tip
Starši in drugi skrbniki otroka lahko v zgodnjih letih njegovega življenja na več načinov krepijo čut za dotik in s tem povečujejo možnost, da bo dobro spal. Nekateri otroci se zelo dobro odzivajo na redne čvrste objeme, medtem ko drugim prija redna masaža. Oboje lahko vnesemo v čas za pravljice.
Če je čut za dotik v zgodnji letih podhranjen, je otrok lahko občutljiv in defenziven v odnosu do drugih. Lahko na primer pretirano grobo odreagira, če se drug otrok zadene vanj. Lahko ščipa, praska, poriva in se zaletava v stvari, da bi tako dobil občutek dotika, ki ga potrebuje.
Ta čut mu omogoča, da spoznava geografijo lastnega telesa – da ve za svoje dele telesa in jih čuti, kar mu potem omogoči, da se v svojem telesu čuti varnega in ločenega od sveta okoli sebe. Vzpodbude za to dobiva že v maternici in v času rojevanja, ko ga maternica poriva in stiska. V primeru carskega reza ali hitrega poroda čut za dotik včasih ni dovolj močen. Zato mu lahko trdno povijanje prvih šest tednov nadomesti izkušnjo meja, ki jo potrebuje. Mnogi zdravstveni strokovnjaki zagovarjajo trdno povijanje do tretjega meseca, ne glede na to, ali je bil porod kratek ali dolg, saj daje otroku občutek varnosti. Če negujemo čut za dotik, bo otrok čutil omejitve in skrb.
Nekaj idej, kako okrepiti čut za dotik:
- Zavijte otroka v odejo kot burito ali kokon.
- Igrajte se avion tako, da na otrokov trebušček namestite stopala in ga dvigate.
- Izdelujte angele iz peska ali snega (kjerkoli!).
- Igrajte se igre v naročju (npr. Hi konjiček.)
- Igrajte se v peskovniku.
- Valjajte se z njim po travi ali po tleh/preprogi.
- Igrajte se z blazinami.
- Ko spi, ga na obeh straneh obložite z blazinami.
- Držite ga nežno, a krepko.
- Krtačite njegove lase.
- Držite in crkljajte ga v naročju.
Čut za življenje
Čut za življenje je modrost narave. Roti nas, da pazimo nase. Na splošno se tega čuta zavemo, kadar nismo dobro. Če ostanemo budni predolgo v noč, smo morda naslednji dan dezorientirani. Kadar je ta čut dobro negovan z dobro hrano, dovolj spanja in gibanja, se čutimo osvežene.
Otroci izkusijo ta čut na isti način. Kadar se udarijo ali padejo, jih njihova bolečina nauči, da tečejo ali skačejo previdneje. Če se dobro naspijo, se prebudijo zadovoljni in pripravljeni na igro. Ko negujemo čut za življenje, se nivoji serotonina dvignejo in mnogokrat nam vse teče dobro. Če smo pozorni na čut za življenje pri naših otrocih, tako da jim omogočimo zdrav dnevni ritem, potem se bodo dosti verjetneje dobro počutili in bolje spali. Čut za življenje prinaša otroku osnovo za to, da se z zaupanjem poda v svet.
Eden od izzivov, s katerimi se danes soočamo, je pospešena družba, ki jo vodi tehnologija. Naši urniki so preprosto prenapolnjeni, ko tekamo od aktivnosti do aktivnosti in nimamo časa, da bi zadihali. To uničujoče deluje na naš čut za življenje in tudi tistega naših otrok, posebno če so omejeni na sedežu v avtu ali avtobusu, namesto da bi se igrali v naravi ali doma. Kadar poskušamo dan raztegniti in vanj vriniti preveč dejavnosti, vplivamo na naravni dnevni ritem vstajanja s soncem in počitka z nočjo – ni čudno, da je potem težko dobro spati.
Čut za življenje krepimo, če imamo zdrav dnevni ritem, prav tako, kot dihamo, z vdihi in izdihi. Sem spada tudi zdrava prehrana, pri mizi, večkrat na dan, prosto gibanje doma ali na dvorišču in socialno druženje (ne na socialnih omrežjih).
Večina ljudi, posebno otrok, zacveti ob ritmu in ritualu, ko vedo, kaj in kdaj pričakovati: pomagajo pripraviti hrano, pred obrokom pogrnejo mizo, po jedi pospravijo. Globoka spoštljivost do obroka – verz ali prižgana svečka na začetku, potem pa sklenjene roke in zahvala za obrok, kar združuje tri vitalne komponente negovanja čuta za življenja: ritual, spoštljivost in ritem. John Bowlby nas spominja, da »zagotovitev primerne prehrane zahteva več kot le kalorije in vitamine; če želimo, da nam bo hrana koristila, moramo uživati v njej.«3
Ritem časa za v posteljo pripomore, da zdravo zaspimo in postavimo merila za vse življenje. Po večernem obroku lahko malčkom pomaga, če jim dovolimo še zadnjo igro, medtem ko odrasli in večji otroci pospravimo, nato je umivanje zob, kopanje in pravljica. Nežno krtačenje otrokovih las je pomirjajoče in sproščujoče za oba, otroka in starša.
Toplota je v zgodnjem otroštvu potrebna in vsekakor predpogoj za zdrav spanec, in ko skrbno pokrijete otroka z odejo, to prinaša vrsto topline – v zavetju peruti. Pomembno je, da je otroku v postelji dovolj toplo in medicinsko je bilo dokazano, da s toplimi nogami lepše spimo. Primerne plasti oblačil podnevi in ponoči zagotovijo globoko toplino telesa in ščitijo organe, ki se še vedno razvijajo in se morajo v celoti oblikovati in utrditi, da omogočijo dolgo in zdravo življenje.
Tehnološki pripomočki predstavljajo na več načinov grožnjo našemu čutu za življenje; priplazijo se skoraj v vse vidike našega življenja. Ustno komuniciranje nadomeščajo sporočila po telefonu in elektronska sporočila. Kreativno dejavnost nadomesti čas pred ekranom. Knjige nadomesti tablica ali jih preprosto ni več v našem življenju, ker imamo raje Netflix. Očesni kontakt ni več pomemben. Verjetno se boste strinjali, da otrokom pri devetih ali desetih letih ne bi smeli dovoliti uporabe ekranov. Kaj pa odrasli? Nočno gledanje televizije ali drugih ekranov je vse bolj povezano z motnjami spanja.
Kot starši lahko negujemo in ščitimo čut za življenje tako, da se spomnimo, kako pomembno je bivanje v naravi, opazovanje oblakov na nebu ali nočnega neba, nabiranje jagodičevja, crkljanje, čas za pravljico, opravljanje gospodinjskih opravil, kakor tudi igranje, tekanje in skakanje. To so izkušnje, ki so zaklad otroštva povsod po svetu.
Čut za gibanje
Tako kot pri vseh drugih osnovnih čutih ima otrok tudi pri čutu za gibanje izkušnjo že v maternici. Dojenček se v maternici nauči ustvariti svoj dom. Čut za gibanje ga vodi, da drži svojo glavo pokonci, da sede, se plazi, se potegne pokonci, stoji in naredi prve korake. Mnogi strokovnjaki s področja zdravja podpirajo pogled Emmi Pikler4, da dojenčkom najbolj koristi čas, ki ga preživijo na tleh, ker jim omogoča gibanje na lastno pobudo. Joan Salter v svojem pomembnem delu Otrok, ki se inkarnira5 opisuje poze, ki jih bo dojenček zaporedoma naredil, če mu damo priložnost za prosto gibanje. Mnoge med njimi so precej podobne tistim pri jogi. S hrbta se lahko premaknejo na eno stran in drugo, se valjajo in se potegnejo navzgor v pozicijo plazenja. Njihov obseg gibanja in raziskovanja je nekoliko omejen, kadar jih damo sedeti.
Prosto gibanje na otrokovo lastno pobudo je temeljnega pomena za učenje in razvijanje volje pri otroku. Omogoča mu razumevanje telesne geografije in prostorske orientacije, saj ve, kje so deli njegovega telesa in kje v prostoru je. Če smo na njegov čut za gibanje gledali na ta način, bo imel otrok zdrav čut zase in za svet in mu bo mnogo lažje krmariti v budnem življenju ter dobro počivati ponoči.
Natrpani urniki močno ovirajo razvoj čuta za gibanje, ko v avtomobilih ali vozičkih prevažamo naše otroke naokoli. Prosto gibanje (hoja, tek, skakanje, plezanje, kotalkanje itd.) je v zgodnjih letih daleč bolj koristno kot pa sodelovanje pri športih. S slednjimi se začne vodeno gibanje, medtem ko prvo izhaja spontano iz otroka samega.
Otroci se znajo igrati brez motenj in starši ter varuhi jih moramo le varovati pred dejavnostmi, ki ne pomenijo igre, kot so televizija, računalnik in vsi drugi ekrani. Če vaš telefon ali tablico uporabljate v njihovi prisotnosti, je to prav tako motnja. Ko se tega enkrat začnejo zavedati, začnejo zahtevati tudi oni, kar pa moti ustvarjalno igro. Ogroženo bo prosto gibanje in to bo gotovo učinkovalo na njihov spanec. Otroci do sedmega leta bi morali 75 % svojega budnega časa preživeti ob dejavnostih, ki jim omogočajo izdih, to so tiste dejavnosti, ki so proste, nestrukturirane in na lastno pobudo.
Če so motnje spanja stalna značilnost v vašem domu, bi bilo dobro, da vodite dnevnik. Vanj lahko zapisujete dnevne dejavnosti, poleg pa podatek, kako je vaš otrok spal. Odkrili boste lahko nekatere sprožilce motenj spanja ter nekatere dejavnike, ki omogočajo zdravo spanje. Če je veliko stvari, ki govorijo o pomanjkanju gibanja, ga boste morda morali spodbuditi, posebno gibanje zunaj.
Čut za ravnotežje
Ste se že čudili malčku, kako okretno navigira skozi sobo, nastlano z igračami? Koraka čez ene predmete, skače preko drugih, brez buške. Drug otrok bo skoraj zdrsnil s stola, ko skuša nekaj doseči, potem pa se poravna, da on ali stol ne pade. Da bi bil čut za ravnotežje močan, ga moramo negovati in zaščititi tako, da zagotovimo, da so priložnosti letom primerne in da to omogoča okolje. Dober čut za ravnotežje se bo naravno pokazal v otrokovem razvoju. Prosto gibanje in igra, hkrati z izkušnjo forme ob posnemanju odraslih, bo poživilo njegovo telesno geografijo in orientacijo v prostoru.
Da bi imeli dobro ravnotežje, moramo redno dobro spati. Spanec omogoča, da možgani dobro delajo, posebno spomin in delovanje hormonov, ki potem vpliva tako na telesno geografijo kot orientacijo v prostoru. Ravnotežje imenujemo vestibularni čut, ker je centralni ravnotežnostni center lociran v našem notranjem ušesu. Kadar pravilno dela, se telo po potrebi brez težav prilagaja, ker je podatek, ki gre do možganov, usklajen na obeh straneh glave. Sklepi (čeljusti, rameni, komolca, zapestji, medenica, koleni in gležnja) in bližnje mišice dajejo povratno informacijo možganom, da nam pomagajo pri ravnotežju. Zato smo zmožni vzdrževati naš občutek lastne zaznave, bodisi na ravni površini, na hribu, ozki stezi, ali hlodu.
Igra zunaj omogoča najbogatejše izkušnje za razvijanje ravnotežja. Hoja po gozdu pomeni, da morate krmiliti skozi trnasto grmičevje in stopati čez drevesne štore. Moja malčica je imela s tem veliko izkušenj, saj sva pogosto skupaj peljali psa na sprehod. Pa vendar sem še vedno navdušena, ko jo vidim teči hitro kot gozdna vila po preraščeni gozdni poti, polni nevarnosti, da se spotakne, kjer mi običajno stopamo. Tukaj je v igri tudi ponavljanje, saj je poti vajena in se torej počuti suverena, zgradila si je sposobnosti. Lastna zaznava omogoča otroku, da oblikuje mišični spomin ali vadi gibe. Slabo razvit čut za ravnotežje lahko pri njem sproži pritisk in slabo samopodobo, saj bo hodil nerodno ter imel težavo pri tekanju in preskakovanju. Lahko tudi kar naprej padajo s stola, ker niso dobro razvili čuta za to, kje v prostoru je njihovo telo. Slabo ravnotežje se lahko pokaže v nemirnem ali napadalnem ali obrambnem obnašanju do vrstnikov.
Osnovni čuti in spanje – delujejo enakopravno
Osnovni čuti močno vplivajo na našo sposobnost razumevanja in vodijo naše telo in razum. Bistvenega pomena je, da damo otrokom najboljše možne izkušnje na tem področju. Prav toliko pomagajo spanju, kot dobijo od njega pomoči. Dobro pri obravnavanju vprašanj spanja v povezavi z osnovnimi čuti je, da je to izvedljiva naloga.
Samo osredotočiti se je treba na dnevne vzorce delovanja in jih prikrojiti tako, da negujemo in zaščitimo čute. Začnite pri sebi in razmislite, ali ste ta dan negovali svoj čut za dotik, za življenje, za gibanje in za ravnotežje. Na kakšen način bi lahko te čute zaščitili pred zunanjimi ali materialističnimi pritiski? Potem pa z enako pozornostjo negujte in zaščitite čute vaših malčkov. Zelo podobno, kot je pri navodilih za varnost na letalu, kjer morate masko s kisikom najprej nadeti sebi, potem pa še otroku.
Tale Steinerjev verz je čudovit za večerno meditacijo:
»Šel bom spat; dokler se ne zbudim, bo moja duša v duhovnem svetu. Tam se bo srečala s silo, ki vodi moje zemeljsko življenje, ki živi v duhovnem svetu, in ki leta okoli ter obkroža mojo glavo. Moja duša bo imela sestanek z mojim duhom. Krila mojega duha se bodo srečala z mojo dušo.«6
Zdaj lahko celo poskusite vaditi vsakega od svojih osnovnih čutov. Obrnete se lahko k osebi ob sebi in jo srčno objamete. Potem ležete na hrbet na tla, zaprete oči in samo dihate – vdih, izdih – dve minuti. Lahko vstanete in stegnete svoje roke visoko nad glavo, potem pa jih pustite, da padejo proti tlom ter dovolite, da se ta petkilogramska krogla za kegljanje, vaša glava, sprosti. Potem lahko vzamete iz žepa majhen predmet, ga vržete na tla in poskočite, da ga poberete, nato pa poskočite nazaj. Vse to vam bo dalo nekaj predstave o tem, kako se počuti vsak od osnovnih čutov v vašem dnevnem življenju.
Prekinjeno spanje? Preveč! Premalo – vaja
Če vaš otrok težko zaspi in spi, bi bilo dobro, da razmislite, kaj se v vašem življenju trenutno dogaja. Lahko poskusite s to manjšo vajo, ki jo imenujem ‘Preveč! Premalo!’
Naredite seznam vidikov vašega dnevnega in tedenskega ritma in razmislite, česa vaš otrok v njem dobi preveč ali česa bi potreboval več. Lahko na primer spoznate, da otrok preživi preveč časa v avtu in nima dovolj fizične igre s sestrami in brati ter starši. V tem primeru stimulirate čut za dotik s trdo omejitvijo sedeža v avtu, namesto z ustreznim odzivom živega bitja.
Na primer:
PREVEČ: časa v avtu; posnete glasbe ali poročil po radiu; prisluškovanje pogovoru odraslih o politiki, kriminalu; časa pred televizijo, računalnikom, tablicami; drvenja naokoli; izletov in dogovorjenih terminov za igro; ponočevanja; uporabe mobilnih telefonov v njihovi prisotnosti; sladke ali slane hrane; vzkipljivega razpoloženja in kričanja v hiši; strukturiranih učnih ur/načrtovanih dejavnosti (plavanje, gimnastika, glasbeni inštrument); ogljikovih hidratov; podatkov in intelektualnih spodbud; spraševanja ali dajanja na izbiro; sedenja za mizo; strogega ukazovanja, tudi glede domačih opravil (npr. ‘takole se zlaga perilo’).
PREMALO: časa doma; časa zunaj; očesnega kontakta; časa za plazenje po tleh; primernega prostega gibanja; iger z dotikom (npr. leteči angeli/burito/čvrsti objemi); iger v naročju s pesmimi; stimulacije dotika; poslušanja roditeljev, ko pojejo ali pripovedujejo zgodbe; ritma – dnevnih ritualov in rutin; fizične topline; nege ob bolezni; časa, ki ga družina preživi v igri, pri skupnih obrokih; zelenjave, sadja, proteinov in primernih maščob; dolgočasenja; čudenja in spoštovanja; čaščenja.
Opombe:
1. Steiner Rudolf. Izobraževanje otroka, Anthroposophic Press (1996)
2. Steiner Rudolf. Osnova človeške izkušnje, SteinerBooks (1996)
3. Bowbly, John. Nega otroka in rast ljubezni, Penguin, London 1970
4. Emmi Pikler – Pikler Association UK. www.pikler.co.uk
5. Salter, Joan. Otrok se uteleša. Floris Books.
6. Steiner, Rudolf. ‘Človeška duša in univerzum’ v Kozmična in človeška metamorfoza, predavanje III, Berlin, 20.februar 1917, GA 175
Članek je bil objavljen v 33.številki revije Kindling, ki je bila posvečena temi Spanje.