Poletje 2013,
letnik IX, številka 2
mag. Boštjan Štrajhar
Slovenci smo možnost izbire osnovne šole dobili z osamosvojitvijo. Poleg javnih šol, ki ponujajo bolj ali manj isti program, lahko danes starši izbirajo še med waldorfsko, montessori, katoliško šolo in šolanjem na domu. Pedagoška načela med naštetimi šolami so zelo velika, laiki pa največkrat waldorfsko pedagogiko zmotno povezujejo s cerkvijo oziroma s pedagogiko Marije Montessori. Če je v Ljubljani po dvajsetih letih obstoja waldorfske šole njena pedagogika pustila jasen pečat v javnem in strokovnem prostoru, pa je njena pot v Celju oziroma Savinjski dolini na začetku.
Pomembna komponenta waldorfske pedagogike, ki bi jo rad poudaril tokrat, je samovzgoja. Slaba, t. i. enosmerna vzgoja, namenjena sama sebi, namreč ne priznava zmote; učitelji ali starši v njej iščejo potrditve lastnih konceptov, s takšnim ravnanjem pa varujejo identiteto. Učitelji in starši morajo za najboljše rezultate vzpostaviti zaupljiv odnos, ki temelji na strpnosti, pripravljeni pa morajo biti tudi na spremembo miselnih in emocionalnih konstruktov ali, povedano drugače, osebnostno in duhovno morajo rasti. Napredek na vseh področjih je sicer v teoriji samoumeven, zaželen in opevan, v praksi pa ena izmed najtežjih stvari v življenju. Težnja po razvoju je pravzaprav tista sila, ki vzgaja naše otroke. Vzgajamo namreč s tem, kar smo, in ne s tem, kar vemo. Učitelji in starši morajo biti predstavniki napredka, to pa se kaže tako, da zmorejo pozabiti stare zamere, se odvezati od lagodja in storiti tisto, kar je prav, kar pa največkrat ni povezano z našo hedonistično-narcistično kulturo. V današnjem času otroci v t. i. zunanjem svetu, kjer prevladuje nenehnem boj za prvo mesto, cilj pa opravičuje prav vsa sredstva, tega vzora nimajo. Seveda pa smo tudi učitelji in starši zmotljivi, nestrpni, včasih prestrašeni in negotovi, le stežka se premikamo naprej. Pomembno je, da smo takšna notranja stanja zmožni v vsej polnosti prepoznati, se obrniti po pomoč h kolegom, prijateljem, predvsem pa se uzreti vase. Pogoj takšnega spoznanja pa ni naš analitičen um, temveč naše srce. Največji del (samo)vzgoje tako pripada intuiciji, čutenju in našemu srcu. Če bi (samo)vzgoja pripadala le analitičnemu umu, potem bi vzgajali robote, ki so zmožno procesirati določene naloge. Otroci pa se učijo izključno iz zgleda, posnemanja, do pravega, resničnega znanja pa pridejo takrat, ko izkušnjo povežejo z razumevanjem.1 Ponavljanje faktografskih podatkov vodi le do nevrotičnega uma.
Vzgoja se vedno začne doma, zavedati pa se je treba, da otrok ni tabula rasa – bel list papirja, ki ga bomo starši in učitelji popisali ter tako odločilno vplivali na otrokovo življenje. Nezavedno, ki se ustvari v otroštvu, sicer res v veliki meri vpliva na naše življenje, a vprašanje je kaj je bilo prej: nezavedno ali izbira staršev? Če smo lahko odprti do spoznanj, ki so jih nekateri imeli že pred začetkom moderne znanosti, eden izmed njih je dr. Rudolf Steiner utemeljitelj waldorfske pedagogike, potem lahko vidimo, da moderna znanost šele po 100 letih prihaja do spoznanj, o katerih je govoril že Steiner.2 Počasi prihajamo v obdobje, ko vse več ljudi prepoznava, da otrok dejansko prihaja iz duhovnega sveta ter s seboj nekaj prinaša, da to ni zgolj sofisticirano fizično bitje, katerega bistvo je užitek. Prav takšno mišljenje je ustvarilo krizo, ki smo ji priča danes. Če bi imeli vsi otroci tega planeta možnost negovati potenciale, s katerimi so se rodili oziroma so jih prinesli s seboj, potem bi prav vsak posameznik bil delček velikega urejenega mozaika. Naloga učiteljev je prepoznati, negovati in povzdigniti tisto, kar mladi idealisti prinesejo seboj. Kajti če bomo znali to, potem bodo otroci izbirali poklice, ki bodo temeljili iz (po)klica. Če nam uspe to, potem bodo mladi izbirali poklice, ki jih bodo radi opravljali. Če bodo nekaj radi delali, potem bodo pri delu z vsem srcem in posledično bodo v tem postali resnično dobri, v delu videli smisel in ob njem doživljali izpopolnjenost. Dokler pa bo večji del družbe usmerjen v to, da otrok pridobi čim več faktografskih podatkov in dobre ocene, do takrat bodo otroci imeli le dobre ocene, ki pa s poznejšim življenjskim uspehom in zadovoljstvom nimajo dosti povezave. Da bi zmogli narediti tisto, kar je prav, bi morali videti, kaj otroci prinašajo iz duhovnega sveta, a potemtakem bi morali priznati duhovni svet kot realno dimenzijo. Treba je poudariti, da je takšno gledišče – da je vesolje živo in zavestno, da otroci od nekje pridejo – obstajalo v vseh kulturah, razen v naši zahodnjaški, temelječi na dosedanji znanosti. In do takrat, ko duhovnih dimenzij bivanja ne bomo priznavali, do takrat bomo na otroke, vzgojo in šolo gledali strogo materialistično, to pa pomeni, da se bo poudarjal zgolj ozek vidik življenja – tisti, ki se da izmeriti. Na kakšen način pa bi vi izmerili ljubezen do dela, do življenja, do partnerja, ljubezen vaših otrok do vas?
1 Piaget, J.(1962) Play, dreams, and imagination in children. New York, Norton
2 Na primer: Evolucija človeških možganov je neločljivo povezana s tem, kako so ljudje uporabljali orodja. Spremembe v strukturi človeške roke so (bile) tesno povezane s potrebo po prijetju, metanju in manipuliranju objektov, kot sta kamen in palica. To je vodilo (in še vodi) do sprememb v strukturi možganov, živčnega sistema in razvoja novega, kompleksnejšega razmišljanja. Roka je bila očitno primarno gibalo v organizaciji človeške kognitivne arhitekture in operacij. Ta isti proces sočasne evolucije zavzame mesto v razvoju posameznika: otrok, ki se uči igranja na violino ali klavir, razvije nevrološke povezave, ki vplivajo na vseživljenjsko učenje (Wilson 1998: 34).
Evolucijski biologi in antropologi trdijo, da so nevrološke poti možganov povezane s kompleksnimi sposobnostmi jezika, ki se razvija skupaj z roko. Zgodnje koordinacije med roko in vidom dejansko označijo pot nevronskim potem, ki jih možgani pozneje preoblikujejo za razumevanje individualnih besed in jih oblikujejo v smiselno komunikacijo. Najbolj učinkovita tehnika za kultiviranje inteligence stremi k združevanju uma in telesa, ne pa k njunemu ločevanju (Wilson 1998: 289). Študije o razvitosti možganov dokazujejo, da so še možgani adolescenta precej nerazviti. Biološke spremembe, ki omogočajo, da so emocije harmonično integrirane z abstraktnim mišljenjem in sposobne sodbe, v glavnem nastanejo šele v zgodnjih dvajsetih letih (Brownlee, 1999: 44,54). Človek fizično dozori (dokončno razvije mišice in motorično koordinacijo) šele v zgodnjih dvajsetih letih (Hughes, Noppe 1985: 88).
‘Če naj bi bilo res, da roka ne visi samo ob koncu zapestja, je enakovredno res, da možgani niso osamljeni nadzorni center, ki prosto plava v udobni lobanjski kabini. Gibanje telesa in možganske aktivnosti so funkcionalno medsebojno odvisni, njihova sinergija pa je tako močna, da nobena posamezna znanost ali znanstvena disciplina ne more samostojno razložiti človeške veščine ali vedenjskih vzorcev.’ (Wilson 1998:10)
Preberite več v tiskani izdaji.