Jesen 2013,
letnik IX, številka 3
Jill Taplin
Vsi vemo, kako zapleten je postal svet in kako zelo hitro se stvari spreminjajo. Zelo hitro nas preplavi občutek odgovornosti, kako bomo vzgojili naše otroke. Vendar si moramo zaupati! Obstaja nekaj preprostih, razumnih vodil, ki nam lahko pomagajo najti pravo pot.
Kako je prišlo do tega?
Kaj je tisto najbolj pomembno, kar je privedlo do tega, da je postal svet tako zapleten?
- Mehanizacija – ne le da v vsakodnevnem življenju ves čas uporabljamo stroje, tudi večino stvari, ki jih uporabljamo, so izdelali stroji.
- Urbanizacija –v mestih bodisi živimo ali jih redno obiskujemo.
- Komputerizacija in elektronska reprodukcija – prav tako del vsakdanjega življenja, posebno za komunikacijo in razvedrilo.
Kaj vse to za naše otroke pomeni?
Otroci si stalno poskušajo izoblikovati predstavo o tem, kako svet deluje in kako se ljudje v njem obnašajo. Postopno ga spoznavajo, najprej prek dotika, potem tako, da nanj osredotočijo svoj pogled in se ga učijo razumeti; kako se v njem gibati, kako z njim komunicirati in tako dalje. Ko iz lastnih izkušenj gradijo to predstavo, polagajo temelje svojih navad in obnašanja skozi življenje.
Mehanizacija
Nekateri stroji so zelo preprosti. Otrok lahko vidi, kako deluje stepalnik za jajca, čeprav morda tega z besedami še ne more razložiti. Tako je z mnogimi ročnimi stroji. Ročne mlinčke, sekljalnike, lupilnike, uporabljamo na primer kot specializirane podaljške našega telesa, ki nam omogočajo, da naredimo stvari, katerih naši prsti sami ne bi mogli. Takšni strojčki globoko zadovoljijo otroke, posebno v času okoli petega in šestega leta, ko radi vidijo, kako se stvari zgodijo.
Večina strojev, ki jih uporabljamo danes, pa je dosti bolj zapletenih. Takšne kompleksne stroje se lahko zelo hitro naučijo uporabljati tudi zelo majhni otroci. Uporabljajo jih, ne da bi razumeli, zakaj. Ko to delajo, se jim vsiljuje predstava, da je svet poln stvari, ki delujejo, ne da bi vedeli, zakaj ali kako.
Urbanizacija
Kaj mesto otroku nudi? Kalejdoskop čutnih vtisov – hrup, barve in vonjave. Promet jih omejuje – varnostni pasovi, navodila, opozorila. Če te obdajajo ljudje, ki jih ne poznaš, te to še bolj omejuje in zmede. Urbano okolje je za majhne otroke lahko prostor, kjer ni časa, da bi odkrivali smisel stvari ali da bi navezovali stike z ljudmi. Svet je za njih poln opravkov in ljudi, ki z njimi nimajo nobenega stika.
Komputerizacija in elektronsko predvajanje
S svojim dodatnim elementom, ki otroku posreduje navidezne podobe resničnega sveta, gre onstran mehanizacije. Resnični svet je bogatejši, bolj dovršen in zahteva od otroka več sodelovanja. Kadar poslušajo nekoga, ki bere zgodbo, si ustvarjajo lastne predstave in pri tem vadijo svojo ‘domišljijsko mišico’, ki gradi moč kreativnega razmišljanja za v prihodnje. Elektronsko povedana in animirana zgodba pa daje vtis, da je izkušnja lahko dvodimenzionalno površna in da razvedrilo ponuja le elektronska industrija.
Kako lahko torej otrokom pomagamo?
Otroci v svojem zgodnjem otroštvu hitijo svoje izkušnje pretvarjati v temelje za bodočnost. Kot starši in vzgojitelji moramo, kolikor se da najbolje glede na okoliščine, poskrbeti za kvaliteto teh izkušenj.
Zaščita
To pomeni, da otroke zaščitimo ter jih počasi uvajamo v svet, tako da začnemo pri izkušnjah, ki jih lahko razumejo in ki pri njih gradijo zdravo predstavo o tem, kako svet deluje. Pomeni, da dobijo čim več izkušenj iz resničnega sveta, neposredno iz njihovega okolja – družina, dom in bližnja soseska.
Če jim omogočimo, da se vedno srečujejo z istimi ljudmi, da gredo vedno na iste sprehode, se igrajo z istimi igračami, poslušajo iste zgodbe in ponavljajo iste rutine in obrede ob jutranjem vstajanju, hranjenju in večerni pripravi na spanje, jim omogočimo, da poglobijo svoje izkušnje in utrdijo svojo predstavo o svetu kot o varnem mestu. To življenje poenostavi in je manj stresno za celo družino.
Meje in svoboda
Kadar odrasli, ki jim otroci zaupajo, postavljajo meje, jim to daje občutek, da nekdo skrbi zanje in začno vaditi samonadzor. Veliko se naučijo preko posnemanja in odrasli okrog njih jim morajo biti vzor pri tem, kaj je primerno in sprejemljivo in tudi vzor glede jasnosti, ko s toplino, doslednostjo in dobro voljo postavljajo pravila ter z zavedanjem, da je edini način, da bodo otroci vedeli, da so meje še vedno prisotne ta, da jih vedno znova branijo.
V varno omejenem okolju lahko otroci uživajo svobodo, najpomembneje, svobodo da se igrajo igre, za katere se odločajo sami. Za dojenčka je lahko svoboda to, da v samoti leži na hrbtu in odkriva svoje prste na nogah, za starejše otroke, da vgradijo pohištvo v ladjo, ki lahko pluje kamorkoli. Prepričani smo lahko, da se bodo preko takšne igre, ki prihaja iz njih samih, naučili vse tisto, kar se morajo, in to na najbolj prijeten in naraven način prek gibanja, komunikacije in domišljije.
Vodila – kako naj otrok raste v svet
Otroci počasi prehajajo v svoja odrasla telesa, čustva in razumevanje. Do približno sedmega leta je ves svet živ in več se naučijo s tem, da ga doživljajo, kot da jim o njem razlagamo. Ne razumejo abstraktnih pojmov, vendar so navdušeni, ko odkrijejo izkušnje, ki so resnične, smiselne in obvladljive.
Pomembno
Katera so torej tista vodila, ki bi morala biti zaposlenim staršem in vzgojiteljem najbolj pomembna?
Delajte z ritmom, ponavljanjem, obredjem in skrbjo
S primernim ritmom, da se otroci ne utrudijo preveč ali niso preveč željni narediti tisto, kar od njih pričakujemo, bo življenje družine srečnejše. Ponavljanje jim daje občutek, da je svet varen. Obredi jim kažejo, da je svet in ljudje v njem dragocen in je potrebno zanj skrbeti. To so lahko najbolj enostavne, najbolj praktične aktivnosti, kot je, da si pred umivanjem rok vedno zavihamo rokave.
Dajte jim čas in prostor, da se igrajo s preprostimi stvarmi in v naravi.
Igra naravno vznikne iz otrok in to, kar se odločijo delati, je dragoceno za njihov razvoj. Če je igra varna in socialno zdrava, potem ne potrebuje vodenja in idej odraslih. Komplicirane igrače, ki temeljijo na zapletenem mišljenju odraslih, jih lahko zelo omejujejo. Igra na vrtu, v parku, gozdu ali na obali spodbuja kreativnost, vztrajnost in naredi otroke srečne in zadovoljne.
O praktičnih stvareh se za otroka odločajte vi
Vi ste poznavalec z mnogoletnimi izkušnjami, kako skrbeti za svoje telo, otroci pa so dokaj neizkušeni. Vi veste, kaj naj bi oblekli ali jedli in koliko spanja potrebujejo.
Vključite otroka v vsakdanje življenje
Priprava obrokov in pospravljanje po obrokih ter skrb za dom je del resničnega sveta, ki daje otroku občutek smisla, zato mu dovolite, da sodeluje. To jim pomaga pozneje, ko kot najstniki in odrasli vedo, vsaj podzavestno, da se obroki ne pojavijo kar sami od sebe, in da dom potrebuje nego in skrb.
Opazujte svojega otroka in ‘prespite’ vprašanja, ki se vam porajajo
Ko otroke opazujemo pri igri, ko nam pomagajo, spoznavamo, kako se morajo, ob tem ko rastejo in se spreminjajo okoliščine, razvijati tudi meje in družinska pravila. Razumevanje, kako se morajo meje in družinska pravila razvijati, ko otroci rastejo in se okoliščine spreminjajo, dobimo, ko jih opazujemo, ko nam pomagajo ali se igrajo. Če glede neke odločitve, ki jo morate prinesti, niste gotovi, si poskusite, preden pridete do rešitve, vzeti nekaj časa. Vprašanje si postavite zvečer pred spanjem, in ko se zbudite, vam bo odgovor marsikdaj jasen.
Svet je dober
To je morda zelo težko reči otrokom, ko vendar vidimo, koliko grdih stvari se v svetu dogaja. Toda za majhne otroke svet mora biti dober. Ta občutek jim daje varnost, ki jim omogoča, da se učijo, raziskujejo in ustvarjajo do meja svojih zmožnosti. Ko bodo zrasli, bodo odkrili, da svet ni vedno dober, toda varnost v njihovih temeljih jim bo dala prožnost in vztrajnost, da ga poskušajo narediti boljšega. Katero je večje darilo, ki jim ga lahko damo kot popotnico?
prevod: Marina Nuvak