Jesen 2009,
letnik V, številka 3
Drago Purgaj
Jesen je čas, ko nas narava obdari s svojimi dobrotami. V tem času nas na kmetiji obišče največ ljudi in čeprav je med njimi veliko starih znancev, je vsaka jesen vsaj malo drugačna. Vsaka ima svoje značilnosti, prednosti in slabosti. Ob dobrinah, ki nam jih daje narava, se torej tudi srečujemo in tkemo vezi. Pogovori, ki se razvijejo, so bodisi vljudnostne narave ali pa kritike vredne objave. Iz vseh pa se razvije zgodba, ki daje času njegov pomen.
Zgodba letošnje jeseni je prav gotovo kriza. Kriza kapitala in vrednot. Dotaknila se nas je vseh, mnogi trpijo zaradi izgube dela, nizkih dohodkov in spontano se zastavlja vprašanje: Kdo je kriv? Pred tem je namreč večini življenje teklo v navideznem zavetrju gospodarske rasti in z njo povezane zgodbe o uspehu. Po načelu, ‘vsak rad sliši kar mu ugaja’, so mnogi ignorirali znanilce sprememb. Spomnimo se pozivov proti nerazumnemu vnosu GSO, s katerimi naj bi povečali donose v kmetijstvu. Kljub trdnim dokazom, da to ni mogoče, smo naleteli na gluha ušesa.
Ni sprememb brez volje ljudi, zato se zastavlja vprašanje: Zakaj takšno nezanimanje in neobčutljivost? Nekateri filozofi vidijo vzrok v narcistični vzgoji oz. socializaciji, ki daje prednost ugodju pred odgovornostjo oz. moralnimi zakoni. Biologi govorijo tudi o Ojdipovem kompleksu, kot posledici znižane ravni testosterona, ki se zniža zaradi uničujočih kemikalij. Priznana antropologinja, prof. V. Godina, pa pravi, da smo Slovenci vzgojeni v hlapce in zato – morebiti preveč poslušni?
Nekaj je gotovo. Zaradi nezanimanja ali celo prepuščanja odločanja zgolj peščici ljudi so krize vse pogostejše in posledice vedno težje. Kot da nam niti znani rimski rek ‘Historia vitae magistra est’ ne služi več.
Odraščal sem v času krize, ki mi je v spominu ostala po pojmih, kot so: stabilizacija, redukcija, bencinski boni, par – nepar ipd. Sledila je osamosvojitev in z njo načrti o ‘lepši prihodnosti’. Zavest in z njo družbena odgovornost je bila na višku tudi na naši kmetiji. V tem času so se v Sloveniji zaprli dotoki pridelkov z juga, hkrati pa so kmetijski kombinati opuščali pridelavo, zato smo se odzvali apelu Sklada kmetijskih zemljišč ter pridelavo sadja razširili tudi na bližnja opuščena zemljišča. Po devetih letih smo projekt okronali z vključitvijo v ekološko kontrolo. Toda še istega leta nam je sklad dolgoročno zakupno pogodbo enostransko prekinil. Nov zakupnik je takoj poskrbel za ustrezno (konvencionalno) zaščito, sami pa smo se spopadli z dolgovi in ljudmi brez zaposlitve. Zaman se že več let pravdamo za odškodnino za odvzete nasade, saj ne prepriča niti dejstvo, da je šlo za zlonamerno ravnanje, ki je škodovalo tudi državi, kajti poskus pridelave z uporabo pesticidov je zaradi presežkov tovrstnih živil klavrno propadel.
Podobno se je starim staršem pripetilo po drugi svetovni vojni. Pomanjkanje hrane je bilo prisotno na vsakem koraku in stari oče, ki je takrat gospodaril na petdeset-hektarski kmetiji, je kmalu po vojni pričel z gradnjo gospodarskega poslopja ter tako povečal pridelavo. Toda uveljavitev obvezne oddaje je načrte prekrižala. Oblast je imela izjemno motivirane aktiviste, ki so jemali vse, kar jim je prišlo pod roke in kmalu so imela mestna skladišča težave z viški živil, medtem ko je na kmetijah vladala revščina. Z vpregami je bil pogosto v mestu, zato je večkrat tudi sam odvažal odpadke iz mestnega skladišča. Neki dan se je odločil, da jih odpelje na obvezno oddajo.
Menil je namreč, da morajo aktivisti zablodo spregledati. Toda dejanje je drago plačal. Kmalu zatem je bil likvidiran, kmetija pa je bila nacionalizirana.
Primera sta si podobna. Oba prikazujeta vzpon in padec, hkrati pa opozarjata, da so odzivi posameznikov, ki ohranjajo pristni odnos z naravo, večkrat v nasprotju z družbenim planom. V obeh primerih je ideja o povečanju pridelave prevladala do te mere, da so bili dejanski viški živil povsem spregledani. Zaradi prevlade vplivnih posameznikov sta oba primera sprožila vrsto negativnih družbenih pojavov. Po vojni so se posledice odražale v nenadzorovanem jemanju, ustrahovanju, trpinčenju in likvidacijah, ki so se lep čas prikrivale, nato je sledila kriza in razpad. Prav tako je osamosvojitvi sledil razmah podjetništva, nato pa klientelizma in korupcije, ki sta pomembno prispevala k današnjim kriznim razmeram.
Po vojni nastale ekonomije in kombinati ter današnje velike tržne kmetije oziroma obrati, kot jim radi rečemo, se v principu ne razlikujejo veliko. Njihov skupni cilj je povečanje obsega pridelave ne glede na to, da je kmetijstvo v kvantitativnem smislu svojo vlogo opravilo. Torej ni naključje, da so kmetijski kombinati razpadli ob prvih pojavih tržnega gospodarstva. Enako pa velja za intenzivno pridelavo, ki ne more preživeti brez subvencij. Alarmantna je tudi obremenitev okolja. Znan je podatek, da industrijsko kmetovanje za 1 kalorijo hranilne energije porabi kar 10 kalorij energije. Obratno razmerje pa dosežejo celo v najprimitivnejših oblikah kmetovanja.
Se nadaljuje.