Poletje 2014,
letnik X, številka 2
David L. Brierley
Osvetlitev umetnosti v novi luči
Razstava del učencev Waldorfske šole Ljubljana naj bi bila le majhen in skromen prispevek k razpravi, ki poteka v Evropi o tem, kakšna je vloga umetnosti v izobraževanju. Ta je osnovana na splošnem prepričanju, da z umetniškim izobraževanjem vzgajamo ustvarjalnost in zelo verjetno tudi druge veščine, ki vodijo v inovacije. V družbah, ki temeljijo na znanju, so inovacije ključni motor ekonomske rasti in splošne dobrobiti.
Za umetniško izobraževanje lahko rečemo, da vzgaja veščine, ki jih odkrivanje novosti zahteva, onkraj umetniškega samo-izražanja, estetskega presojanja in kulturne senzitivnosti. Raziskave so v zadnjih letih potrdile tudi dejstvo, da umetnost izboljša storilnost pri akademskih predmetih, kot so matematika, naravoslovni predmeti in branje. Obstajajo tudi dokazi, ki govorijo o tem, da umetnost krepi učenčevo motivacijo, samozavest, empatijo in sposobnost sodelovanja.
Obširna raziskava Jamesa S. Catteralla, izdana leta 2009 v ‘Doing Well and Doing Good by Doing Art (Delati Dobro in Biti Dober s pomočjo Umetnosti), temelji na dolgoletnem preučevanju 25.000 učencev. Je ena od vplivnih raziskav, ki so naredile vtis na mednarodni ravni. Ostaja pa vprašanje: kako izobraževanje, obogateno z umetnostjo, vpliva na navade uma, ki so onkraj kompetenc v umetniških predmetih.
Nedavno poročilo OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj op.p.) o vplivu umetniškega izobraževanja (2013) zaključuje, da obstaja potreba po več empiričnih raziskavah o kakovosti in učinkovitosti poučevanja različnih umetniških predmetov in njihovem učinku na veščine, potrebne za inovacije. Načrt politike OECD v tem istem dokumentu pojasnjuje, da zaradi pomanjkljivega znanja na tem področju obstaja potreba, da se razišče, katere veščine (sposobnosti) lahko pričakujemo, da se bodo razvile z umetniškim izobraževanjem, in s kakšnim pedagoškim pristopom lahko te veščine razvijamo. Trenutna prioriteta umetniškega izobraževanja v učnem načrtu držav OECD je brez dvoma pridobivanje umetniških spretnosti. Umetniške spretnosti, kot poudarja poročilo, so ujete v tehnične veščine, ki se razvijajo skozi različne oblike umetnosti (igranje inštrumenta, skladanje glasbe, ples, igra, slikanje in risanje), a tudi v navadah uma in obnašanju, ki se razvija skozi umetnost. Umetnost je temeljni del naše človeške dediščine in tega, kar nas naredi ljudi, težko bi si predstavljali učitelja ali celo življenje brez umetnosti. To je neizpodbitno.
Vseeno pa je vprašanje, ki si ga zastavljamo v šolah, vprašanje postopka in prenosa – kako je mogoče, da eden od umetniških predmetov vpliva na uspeh pri neumetniških rezultatih?
Danes je splošno sprejeto mnenje, da obstaja potreba po razvoju raznosmernega razmišljanja v šolah, glede na starost. Obstaja potreba po novi vrsti transdisciplinarnega izobraževanja, ki vzgaja različne vrste inteligence in načinov mišljenja. Ideja waldorfske šole je nestrokovno izobraževanje, ki vzgaja iznajdljive generaliste, ki nas lahko popeljejo v nezačrtano prihodnost s tem, da vidijo stvari iz drugih zornih kotov in z gledanjem na stvari na različne načine. Zamisel waldorfske šole je, da ustvarja in vzgaja tridelno naravo človeškega ustroja: homo sapiens (človek, ki misli: teoretično), homo ludens (človek, ki igra: umetniško) in homo faber (človek, ki izdeluje: praktično). To vključuje vzgojo različnih oblik mišljenja: logično-matematično, verbalno-lingvistično, telesno-kinestetično, medosebno, ponotranjeno – osebno in nenazadnje prostorsko inteligenco, ki je predmet te razstave.
Delorjeva komisija, ki je odgovorna za UNESCO-vo poročilo ‘Zaklad znotraj’ (1996), se je zavzemala za to, da bi opisala temeljne komponente učenja, ki so pomembne za to, da bi posamezniki in družbe uspevali v sodobnem svetu. Poročilo se osredotoča na človeški razvoj. Poročilo trdi, da bi moral ‘širok pogled na učenje omogočiti vsakemu posamezniku, da odkrije, osvetli in obogati svoj ustvarjalni potencial, da bi lahko odkril zaklad, ki se skriva v vsakem od nas, in tako dosegal določene cilje, ki poudarjajo celosten razvoj osebe.’
V zadnjem času je vse večji poudarek na tem, da bi ugotovili, katere človeške sposobnosti je potrebno vzgajati v šolah, da bi lahko zagotovili naslednjim generacijam veščine, ki jih potrebujejo, da najdejo svoje mesto v vse bolj razpršenem svetu. Vprašanje potemtakem je, kako lahko vzgajamo te sposobnosti znotraj sestava učnega načrta. Andreas Schleicher, posebni svetovalec za izobraževalno politiko v OECD in namestnik direktorja OECD direktorata za izobraževanje in spretnosti, je zapisal: ‘Delovna mesta, premoženje in blagostanje posameznika so odvisni od tega, kaj ljudje lahko naredijo s tem, kar znajo.’ (OECD letopis 2013). Kompetenca bo v prihodnosti odvisna od posedovanja osnovnih človeških sposobnosti in raznolikih načinov mišljenja. To je v današnjem času izrednega pomena. Bistveno vprašanje v luči vse večje nezaposljivosti v mnogih evropskih državah danes je, kako se bodo mladi preživljali. To je težko določiti, jasno pa je, da se bo delo oblikovalo bolj kot ne na osnovi iznajdljivosti, domišljije in ustvarjalnosti naših naslednikov.
Waldorfska šola ponuja naslednji prispevek k temu vprašanju:
- razvoj veščin domišljije, potrebne za ustvarjalen proces. V to je vključena tudi sposobnost ponovnega ustvarjanja podob, tako iz besednih kot nebesednih spodbud. Zaobjema tudi raziskovanje občutkov in emocij;
- enakost predmetov, kjer imajo umetniški in znanstveni, tehnološki in humanistični predmeti enak status;
- holističen, strnjen učni načrt, ki nadomešča razdrobljeno znanje;
- predmet se lahko predstavi v različnih oblikah, kot na primer na teoretičen, umetniški ali praktičen način, z namenom, da se na stvari gleda z različnih zornih kotov.
Preberite več v tiskani izdaji.
prevod: Živa Vidic Licul