Jesen 2014,
letnik X, številka 3
David L. Brierley
Septembra lansko leto so mnogi naši učitelji, starši in udeleženci seminarja za waldorfske učitelje sodelovali na simpoziju v Zagrebu, pod naslovom ‘Od možganov do uma’, kjer smo govorili o vrednotah waldorfske šole v povezavi z nevroznanstvenimi odkritji. Udeleženci so imeli čast slišati stališča ugledne, svetovno znane znanstvenice, pisateljice, gospe, ki nastopa v mnogih medijih, in baronice, Susan Greenfield. Kot profesorica sinaptične farmakologije na univerzi v Oxfordu se osredotoča predvsem na iskanje zdravila za alzheimerjevo in parkinsonovo bolezen. Konferenca je bila priložnost, da skupaj pogledamo na vprašanje izobraževanja in zdravja.
S tem člankom vas želim spomniti na pomen te naveze.
Prvi vtis, ki ga o Susan Greenfield dobimo, je, da za svojih 63 let izgleda odlično, in razkrije nam, da ima osebnega trenerja za squash. Kmalu postane tudi očitno, da je kot javna osebnost posebno ponosna na svoj videz. Njeno mnenje je polemično, posebno kar se tiče njenih raziskav o tem, kako na strukturo naših možganov vpliva pretirana raba tehnologije. Poudari, da tukaj ne gre za poškodbo možganov kot takih, temveč za ‘na novo vzpostavljene povezave’. Možgani so ‘plastični’, kar pomeni, da jih je mogoče pregnesti. In zato leta oblikovanja v otroštvu pomembno vplivajo na to, kako se ‘vzpostavijo povezave’ v možganih. Ko nevroznanstveniki rečejo, da so možgani ‘plastični’, s tem mislijo, da so prilagodljivi, odzivni in takšni, da se jih da spreminjati. Spreminjati se dajo glede ne izzive, s katerimi se v vsakdanjem življenju srečujemo. Ta prilagodljivost ne omogoča le spremembe, ampak tudi iskanje kreativnih rešitev. Človek v svojem življenju ves čas na novo ureja zbrano bogastvo izkušenj in spominov. Istočasno je razvil sposobnost predstavljanja, ki mu omogoča, da se prilagaja svojim lastnim potrebam in potrebam družbe. En vidik plastičnosti je sposobnost, da zadržimo določene slike iz otroštva in jim damo novo obliko. Takšne kratkoročne in dolgoročne procese raziskuje Nobelov nagrajenec Eric Kandel. Drugi vidik plastičnosti možganov je koncept kritičnih obdobij. V določenih obdobjih starosti se pojavijo okna priložnosti, ko so najugodnejši pogoji za učenje in prilagajanje. Če te plastičnosti ob pravem času ne izkoristimo, se okna zaprejo, pogosto za vedno. To pa seveda vpliva na izobraževanje. To je osnovna ideja razvojnega pristopa v waldorfski pedagogiki, kjer je učni načrt zasnovan na uporabi zmožnosti, latentnih sil, izraženih v različnih starostnih skupinah.
Prejšnji mesec so bili v Veliki Britaniji objavljeni podatki, ki kažejo na to, da povprečno preživimo dosti več časa ob ekranski tehnologiji, kot so pametni telefoni, računalnik in televizija, kot pa spimo. Ta prehod vidijo kot zelo pomemben. Ko vprašamo Susan Greenfield, ali kaj vpliva nanjo to, da je v središču tako vročih razprav, nam prizna, da je vsakdo rad priljubljen pri medijih. Vendar čuti, da gre tukaj za nekaj, česar ne smemo preprosto zanemariti. Razprava bo vedno imela dve plati in je dostikrat lahko razgreta in osebna. Že nekaj let namreč opozarja na možne nevarnosti, ki jih prinašajo računalniške igrice in internet. Trdi, da ima digitalna tehnologija velik vpliv na naš način življenja. Kot nevrologinja še predobro ve, kako okolje vpliva na razvoj možganov in kako lahko to stori pozitivno. To je v zadnjih letih, ob vznemirljivem porastu števila bolnikov z alzheimerjevo boleznijo, tudi del njenega dela. Profesorica Greenfield da svojim poslušalcem jasno vedeti, da čuti, da kultura ekranske tehnologije današnjega časa ‘na novo vzpostavlja povezave’ v možganih na način, ki zna biti poguben.
Preberite več v tiskani izdaji.
prevod: Marina Nuvak