Zima 2009,
letnik V, številka 4
Joyce Gallardo
Varovanje in negovanje živih duhovnih sil v otroštvu
Naše rojstvo je le spanje in pozabljenje;
duša, ki se z nami dviga, zvezda našega življenja,
prišla od daleč je in od drugod ,
ne v popolnem pozabljenju in goloti,
temveč sledeč oblake slave
prihajamo od boga, ki je naš dom.
Nebesa so v otroštvu našem povsod okoli nas.
V svoji odi Napoved nesmrtnosti iz Spominjanja na otroštvo, ki vznemirja dušo, nam William Wordsworth oriše popolno sliko duhovnega porekla otroka, ki ‘Od boga, ki je naš dom’ prihaja k svojim staršem, ki ga sprejmejo na zemlji. Zelo pomembno je, da so starši zmožni prepoznati in upoštevati tako duhovno kot zemeljsko poreklo svojega otroka. Rudolf Steiner je iz svojih lastnih duhovnih raziskovanj ponudil mnoge poglede na otroka v otroštvu ter s tem razprostrl koncepte, ki se lahko zdijo kot nov jezik, ki ga je sprva težko razumeti. Mnogo tega sporoča ta članek. Izjavil je, da pravo bitje otroka, njegov večni Jaz, pozna svoje starše veliko prej kot oni poznajo njega in da svoje starše dostikrat vodi v državo, kjer se želi roditi. Starši, ki otroka pričakujejo in ki se zavedajo, da prihaja k njim, ker jih je izbral za svoje starše, bodo zaznali nov vzorec starševstva; novo zavest, ki navdihne prebujenje nesebične vdanosti, potrebne za varovanje in negovanje živih duhovnih sil, prisotnih v vsakem majhnem otroku.
Otrok se rodi
Prihod v sobo, kjer leži novorojenček, se lahko zdi kot prihod v svetišče; zrak je napolnjen z nežnim vonjem, vsa soba se kopa v miru, čaščenju in spoštovanju. Ob navzočnosti te skrivnosti novega življenja si lahko postavimo vprašanje: odkod prihajajo te sveže, poživljajoče sile, ki žarijo v otroku v njegovem zgodnjem otroštvu?
Steiner je rekel, da je otrok, ki je pred nami prva tri leta, v bistvu drugačen kot kasneje, kajti v teh zgodnjih letih delujejo v njem najbolj veličastne sile. To so prav tiste sile, pravi, ki so nekoč delovale v telesu Jezusa iz Nazareta ob krstu v reki Jordan, ko se je spustil kozmični Kristus in tri leta bival v človekovem telesu. Po Steinerjevem mnenju te sile niso povezane s tradicionalnim krščanstvom; prej so to objektiven univerzalen temelj, na voljo vsem ljudem. Te iste poživljajoče sile – če jih v zgodnjem otroštvu varujemo in negujemo, tako da lahko ostanejo okretne in sveže skozi vse življenje – dajejo vsakem posamezniku obet prebujenja vrlin spoštovanja, sočutja, oproščanja, strpnosti, bratstva, žrtvovanja in ljubezni. To so tiste sile oblikovanja, ki delujejo v vsakem malčku kjerkoli na svetu, ki so v osnovi prisotne za duhovno prebujenje kasneje v zrelih letih. Kajti kot odrasli se moramo zavestno truditi, da dosežemo kraljestvo, v katerega so majhni otroci nezavedno potopljeni. Kristusova moč se lahko združi le s silami otroške narave, vrojenimi v odraslega, ne more se pridružiti zmožnostim, ki izvirajo le iz intelekta. Vsakdo ima v sebi to svežo otroško naravo, in če so bile v zgodnjem otroštvu te življenjske sile negovane, bodo v zrelih letih dovzetne za združenje s Kristusovim principom. ‘Zato mora biti vse naše življenje posvečeno preobrazbi tistega, kar je v zgodnjem otroštvu prisotno v naši notranjosti.’ To vedenje lahko navduši starše in vzgojitelje, da še naprej poglabljajo svoje razumevanje globoke narave zgodnjega otroštva, kako naj bi otroka prva leta njegovega življenja najbolje negovali in varovali.
Pojavi se jaz
Jedro vsake osebe je ‘Jaz’, človeški ego, pravi Jaz. Otrok se obrne nase z ‘jaz’ v čisto določenem trenutku, ko se prvič rodi zavest ega; zatorej je poreklo besede ‘jaz’ povsem drugo od porekla ostalih besed. Ta beseda je v vsem otrokovem besednjaku edinstvena v tem, da je edina, ki se je ne more naučiti s posnemanjem. Preden imenuje sebe ‘jaz’, se kliče po lastnem imenu. Ob rojstvu te zavesti jaza bo, namesto ‘Robert bo pil mleko’, rekel ‘pil bom mleko’. V tem smislu lahko vsak otrok edinstveno govori iz svojega bistva.
Steiner pravi, da se pri otroku prepoznanje ‘jaz-a’ prebudi šele pri približno treh letih, vendar je bilo prisotno že od začetka. Prva tri leta sebe občuti kot del mame, z njo v celoti deli duševno življenje. Nima nobene izkušnje svoje identitete. V teh letih je ego zelo aktiven, izgrajuje in oblikuje možgane v prefinjeno zapleteno strukturo, kakršna naj bi postala. To je umetnost, ego vodijo višja duhovna bitja, katerih sile sevajo v otroka. Steiner je rekel: ‘V teh letih je človeška lobanja še vedno gibka in duh še vedno lahko deluje v njej. Kasneje ta tesna povezave preneha; ‘jaz’ samega sebe izkusi v živcih in se lahko torej zave svojega obstoja.’ Fizično spajanje (fontanele) mečave na njegovi glavi, v katero teče živi duh, odseva začetek prekinitve direktne tesne povezave ‘jaza’.
Nemški pesnik Jean Paul je to prebujenje opisal kot ‘pripetljaj, ki se dogaja le v najbolj zastrtem posvečenem delu človeškega bitja’, kajti ta ‘jaz’ je sam otrok – njegovo večno bistvo.
Varovanje vitalnih sil
Dojenček je skupek telesa, duše in duha; duša, takšna, kot je, posreduje med zemljo in nebesi. Pri starših in vzgojiteljih majhnih otrok se postavi vprašanje, ‘Kako naj v prvih letih varujemo in negujemo otrokove duhovne sile, ki dajejo življenje, da bo še vedno lahko črpal iz njih, ko bo zrastel?’ Starši, ki pričakujejo otroka, lahko začno z novim zavedanjem opazovati, se notranje pripravljati na to zelo pomembno nalogo že pred rojstvom svojega otroka.
Steiner je v svoji raziskavi ureditve človeških čutov odkril dvanajst aspektov, ki jih je imenoval čute. Razlikoval je dvanajst in ne običajnih pet čutov. Navedel je štiri fizične čute (za tip, za življenje, za premikanje, za ravnotežje), štiri duševne čute (za vonj, okus, vid, toploto) in štiri duhovne, socialne čute (sluh, jezik, besedo in za Jaz).
Otrokov živčno-čutni sistem še posebno potrebuje našo posebno skrb in zaščito. Dr. Wilhelm zur Linden v svoji knjigi ‘Otrok je rojen’ omenja štiri fizične ali osnovne čute in ugotavlja, kako zelo pomembni so čutni vtisi, ki jih otrok v zgodnjem obdobju sprejema: dojenčkova duša vstopi prav v vsak organ in ud telesa ter torej sprejema v tej starosti čutne vtise zelo intenzivno, čeprav ne povsem zavestno. V tem času se notranji organi oblikujejo v svoji najfinejši strukturi, čutni vtisi pa jim pri tem lahko pomagajo ali jih ovirajo. Tako kot se razvijajo čutni organi, se prebuja duša s pomočjo tipnih vtisov, ki jih dobi prek živcev po vsej koži, svetlobnih vtisov, učinkov toplote in mraza, zvena govora ali pesmi, vseh vrst šumov, okusa hrane in ljubezni ali pomanjkanja le-te s strani tistih, ki ga obdajajo. To kaže, kako izjemno pomembno je, da nudimo dojenčku samo skrbno izbrane, zdrave čutne vtise, kajti v tem zgodnjem obdobju se oblikujejo njegovi čuti in osnova njegovega zdravja skozi vse življenje. Občutljivost duše je odvisna od robatosti ali finosti čutnih vtisov, ki jih v tej starosti dobi.
Dr. Henning Kohler v svojem delu ‘Delo z anksioznimi, nervoznimi in depresivnimi otroci’ poudarja, da nam čutni organi služijo kot posode, v katerih pritekanje vtisov iz zunanjega sveta doživi neke vrste transformacijo. Kohler pravi, da želi, gledano z duhovnega stališča, otroku njegov angel z ‘oblikovanjem posode’ zgodnjega otroštva omogočiti, da oblikuje moralne vzorce. Sile morale, ki v njegovo dušo pritekajo iz okolja, lahko, če dopustimo, da odrašča nežno, ko odraste njegove vtise in izkušnje, sčasoma preobrazijo v vrline.
Se nadaljuje.
O avtorici:
Joyce Gallardo je sama mama in babica, ki se je več kot petindvajset let ukvarjala s predšolsko vzgojo. Živi v Ghentu, NY, ZDA.
objavljeno v reviji New View
prevod: Marina Nuvak