25. novembra 2010 je predsednik britanske vlade David Cameron razglasil namen svoje vlade, da oceni stopnjo zadovoljstva med ljudmi. Opisal je predlog nacionalnega statističnega urada, da uvede ‘indeks blagostanja’. Cilj podviga, kot je temu rekel Cameron, je bil, ‘ustvariti družbo, ki bo lažje prehajala v blagostanje’. Pozorni naj bi bili na dve stvari –omogočiti, da se bodo ljudje bolje počutili, in jim pomagati zgraditi boljše življenje. Cameron je z izjavo ‘uspeh dežele je dosti več kot gospodarska rast’ hotel povedati, da bodo, če bo njihov načrt uspel, izboljšali šolstvo, zdravstvo in lokalno okolje. Nadejajo se tudi, da bodo merila sprožila nacionalno debato o tem, kako lahko narod skupaj zgradi boljšo družbo. Cameron je izjavil, da bo raziskava ‘privedla do ponovnega vrednotenja tistega, kaj je pomembno.’
Merjenje blagostanja je danes običajno v mnogih državah in šolah, kjer poskušajo izmeriti čustvo, ki mu rečemo zadovoljstvo. Tako imenovano ‘ekonomijo zadovoljstva’ je leta 1974 prvič predstavil Richard Easterlin, ko je postavil vprašanje, ali ekonomska rast resnično izboljša naš občutek zadovoljstva in blagostanja. Od takrat dalje so ekonomisti Richard Layard, Andrew Oswald in Carol Graham oblikovali teorijo, da je ekonomska rast in stabilnost povezana z občutkom blaginje in sreče.
Zdi se, da ‘Indeksi blagostanja ‘ v Evropi padajo. To pomeni, da je raven zadovoljstva nižja. Seveda se moramo vprašati, kaj sploh mislimo, ko rečemo ‘zadovoljstvo’, in kakšna so merila, ki te indekse določajo. Če jih vprašate ‘Ali ste zadovoljni z našimi politiki?’, bo večina ljudi v večini dežel odgovorila negativno. Slišali smo, da so to leto Danci najbolj zadovoljni ljudje v Evropi, ljudje v Moldaviji pa najmanj ‘zadovoljni’. Aristotelova definicija zadovoljstva je bila: sreča je ‘Živeti dobro in dobro delati’. Sokrat je to stanje opisal kot ‘Eudaimonia (iz eu = ‘dobro’; in Daimon = ‘duh’). Izraz so povezali v ‘eutuchia’ (‘sreča’; nasprotno je ‘kakodaimonia’ = ‘beda’).
Sreča je eno najpreprostejših človekovih čustev. Nikogar ni, ki v nekem trenutku ne bi začutil veselja, da je živ. Pa vendar, če bi nas vprašali, ali smo srečni, večina nas ne bi mogla dati jasnega odgovora. Nekoč je bilo potrebno veliko truda, da je človek obdržal skupaj telo in dušo. Ljudje so se soočali s stalno borbo proti elementom, kot so nehumani delovni pogoji, lakota in družbeni prevrati, kot na primer vdori ali vojna. Za negovanje življenja izven nemira vsakdanjih opravil je bilo malo možnosti. Obstaja mnenje, da je brez takih preobremenitev lažje voditi srečno življenje. Raziskava je potrdila to, kar so mnogi vedeli že prej, da to ni res. Človeški duh nima fiksnega stanja in je vedno v toku.
Nekega vročega poletnega dne v juniju 1776 je Thomas Jefferson sedel pri svoji mizi v drugem nadstropju na vogalu med Tržno in Sedmo ulico v Filadelfiji. Takrat je bil star triintrideset let in je pisal deklaracijo neodvisnosti, s katero je položil temelj za kasnejšo osamosvojitev Združenih držav od Velike Britanije. Imel je pomembno vizijo. Napisal je: ‘ Sveto in nesporno je dejstvo, da so vsi ljudje ustvarjeni enako, da jim je stvarnik podaril določene prirojene in neizpodbitne pravice, med katerimi so življenje, svoboda in težnja po sreči.’ Po ustavi Združenih držav je težnja po sreči upravičena. Te tri vrednote so kasneje predstavljale temelj za plemenito vzgojo in izobraževanje mladih. Jefferson je verjel, da bo v družbi prihodnosti staro razumevanje sreče, občutka, da imaš, materialno gledano, srečo, nadomestilo tisto, osnovano na čustvenem in duhovnem blagostanju. Vlada bo tista, ki bo dolžna poskrbeti za pogoje, da bo lahko posameznik iskal srečo v svojem osebnem ponotranjenem jazu.
Preberite več v tiskani izdaji.
prevedla Marina Nuvak