Tako se je izrazil Oton Župančič v svoji veličastni Dumi o preprostem kmečkem življenju, ki se ne meri z napredkom velikih mest, ko srce hrepeni po domači pokrajini, po starih ljudskih običajih.
V tem smislu bom skušala predstaviti našo podpredsednico Marjano Gruden, ki že od vsega začetka služi društvu kot zanesljiv povezovalni člen, ki skorajda neopazno skrbi, da vsa delovanja potekajo skladno in uspešno. Vzponi ali padci – nikoli ne obupa, vedno pa nakaže pot naprej.
Otroštvo je preživljala na Koritnici v Baški Grapi, kjer je ob starših spoznala trpljenje in veselje borbe za samoobstoj. Vonj domače zemlje in prvobiten okus njenih sadežev jo je zaznamoval za zmeraj.
Kot zvedava deklica je nekoč vprašala mamo, kako naj se obnaša med vrstniki, ki hodijo k verouku, ona pa ne. Mama ji je modro odgovorila:’ Veš,morala boš biti še bolj pridna od njih!’ Marjana je ta nauk očitno vzela za življenjsko vodilo.
Izšolala se je za socialno delavko in dobila službo v Tolminu, kjer je spoznala tudi svojega bodočega moža Franca Grudna – učitelja športne vzgoje iz Stopnika. To je majhna vasica, razpotegnjena po dolini reke Idrijce skorajda od Dolenje Trebuše do Reke.
Staroselci, ki so se v preteklosti tam naselili, so se držali svoje stare vere in trdili, da je to območje, posebej okrog Kamrtne (Kuncl) skale, ki spominja na star srednjeveški grad, sveto. Vsekakor je takratni človek spoštoval naravo in njene sile ter jo čuval. Modernemu človeku Zemlja ni več sveta. Ponižal jo je ‘na stvar’ in oskrunil.
Zato pa se človek v toliki meri, v kolikor se od njene ‘svetosti’ oddaljuje, počuti vedno bolj osamljenega, ogroženega od njenih sil.
Kakšno svetost je čutila Marjana, ko se je prvič znašla na opuščeni mali moževi kmetiji v Stopniku, ob ostareli materi, s pogledom na pusto zemljo, kjer so ji mahale v pozdrav velike praproti? Vse ji je dalo vedeti, da je ta zemlja zelo zakisana. Kaj se je takrat v Marjani zganilo, da ni rekla: ‘Sem pa ne pridem več.’ Namesto tega je začutila, da bo tu nekoč delovala in živela. Z možem sta ugotovila, da kaj dosti ne bosta mogla na hitro izboljšati, ker sta bila še oba v službi v Tolminu. Nista vedela, kako začeti. Potem sta izvedela, da je bilo v tistem trenutku zelo aktualno sajenje ameriškega kostanja. Poklicala sta na ogled strokovnjaka za to panogo iz Nove Gorice, ki si je ogledal ustreznost terena in seveda vozne poti oz. povezave. Ker pa je bila takrat do hiše le pešpot, ni bil preveč navdušen. Njiju pa pot ni motila, zmotil ju je predlog, koliko umetnih gnojil bi morala dodati zemlji še pred zasaditvijo, zato sta to možnost napredka opustila. Kasneje sta izvedela, da je enak projekt, izveden v Goriških Brdih, povzročil velike probleme z obolevanjem kostanjev. To pa je bil povod za drugačno ukrepanje. Marjana se je med tem časom že vključila v društvo in se seznanila s Steinerjevo biodinamiko ter se hkrati začela vključevati v organizem male kmetije in zadihala z njim. Lopata, vile, motika, kosa in grablje so bili njeni pripomočki. Mož Franc je s takrat edino možno mehanizacijo – motorno žago – čistil okolico in obnavljal oziroma širil pot. Dela je bilo za oba dovolj in najbrž tudi za soseda.
Marjana si je belila glavo, kako čimprej izboljšati stanje zemlje. Ob pregledu zemlje je bil PH le malo nad 4. Ker pa je bila že vključena v društvo, je dobila tudi biodinamične preparate za oživljanje zemlje. Tako je poleg vseh drugih biotičnih ukrepih začela z intenzivnim škropljenjem preparata 500 in preparata gnoj iz roga po Mariji Thun – ni šlo naglo. Prvi pokazatelj, da se ‘nekaj dogaja’, je bila vidna sprememba flore na travniku. In to jo je navdušilo.
Začela je z ‘njivicami’, ki jih je že pognojila s prepariranim kompostom iz sena in naredila prve grebene. Ob bujni rasti posevkov je pridobivala moč in zaupanje. A ob nekem večjem nalivu je zemlja z grebenov začela drseti. V drugem letu je napako odpravila, grebene je naredila prečno, v vodoravni liniji. Zastira z listjem in odkosom trave, vendar zelo previdno. Sedaj se je vse – skoraj vse uredilo. Drži se kolobarja, a prisotno je tudi mešanje kultur. To pa je za vsakega vrtnarja ali kmeta poseben izziv.
Ko smo se sprehajali po poteh med grebeni, smo na eni strani zobali gozdne jagode, na drugi pa so bile vrtne. Tudi ribez je bil že dozorel. Sploh ima veliko jagodičevja, sadja in zelenjave vseh vrst. Ameriške borovnice ob strani izgledajo kot majhna drevesca. Čisto na drugi strani pa so gozdne borovnice, v veselje vnukom, ko pridejo na obisk in se sigurno počutijo srečni in preskrbljeni. Ko se sprehajaš ob različnih vrstah prehrambenih dobrot, ki so kar na dosegu roke, imaš občutek, kot da si v raju in trgaš želeni sad.
Človeka preseneti Marjanin odnos do ‘tako imenovanih škodljivcev’. Ko je imela veliko polžkov, je k visokemu fižolu posadila še par nizkih zrn, tako da so pustili visokega. Ko ji omenimo, da je verjetno prisoten tudi bramor in voluhar, brezbrižno zamahne z roko, se posmeje in reče: ‘Se je že maček preselil tja gor’. Tudi gož ima pri njih spoštljiv status. Ekosistem pač tako deluje.
Med tem časom preporoda kmetije sta le par korakov stran od stare hiše, ki pa še vedno služi po svojih močeh, postavila lepo, funkcionalno brunarico, kjer se od utrujenosti spočijeta ali pa načrtujeta nove vizije. In Marjana ima v svojem planu čim več škropljenja z bd preparati. Zato nas je povabila, da ji pomagamo izdelati prvi preparat po M. Thun. Mož Franc, ki se rad vključi v biodinamično dogajanje, je skopal jamo in napravil ličen okvir – dvojni, da bo dalj časa ‘držal’. Ob kvalitetnem gnoju, ki ga pripravita Berti in Jelka, brez kakršnih koli primesi, se lopatanje – mešanje preparata izvede dokaj lahkotno. Ko smo delo končali in ga še poškropili z baldrijanom in pokrili, smo v nekem trenutku – o tem sem prepričana – vsi prisotni Marjani na tihem želeli, da bi se ob razvoju , zorenju in uporabi njenega prvega preparata po M. Thun tudi sama še naprej razvijala v dobrobit biodinamike, njenega zdravja in zdravja cele družine.
Na koncu smo posedli za leseno mizo pred brunarico in ob bistrem potočku, ki je speljan v leseno korito in žubori svojo melodijo noč in dan, nas je Marjana pogostila z darovi svojega ustvarjalnega vrta. Prietno druženje smo zaključili z društvenimi načrti in tihimi željami, da bi bilo takih druženj čim več.
Mislim, da je bilo vzdušje, ki je zaokrožilo med nami in vsemi nevidnimi silami tega prostora, prav takšno, kakršnega potrebuje naša mati Zemlja.