Današnja, vse bolj globalizirana in dehumanizirana družba, v kateri postaja človeško življenje preveliko breme, zgolj številka in sredstvo za doseganje egoističnih in nemoralnih ciljev, postavlja pod vprašaj perspektivo kvalitativno-progresivnega razvoja človeštva. Zdi se, da je v poplavi svetovnih nazorov in ideologij težko razločiti vizije in ideale, ki bi človeku lahko vrnili izgubljeno navdušenje, plemenito strast do življenja, zvezdo vodnico, dostojno Človeka. Eno takšnih vizij je mogoče strniti v dve besedi – mikrokozmos in makrokozmos.
Človek se je kot mali svet (mikrokozmos) že od nekdaj zgledoval po velikem svetu (makrokozmosu) – svojem bližnjem in daljnem življenjskem okolju: planetu Zemlja, Sončnem sistemu, zvezdah stalnicah in področjih, ki jih presegajo. Nemški antropozof in učitelj Hans Erhard Lauer je v svojem članku Nova slika človeka napisal: Samo svet kot celota lahko človeku služi kot primerjava. V svojem bistvu združuje učinke sil celotnega univerzuma. Je kot izris, kot neko ‘vsebinsko kazalo’ celotnega Vsega. Je ‘svet v malem’, mikrokozmos, svet pa je ‘človek v velikem’, makroanthropos.
O neposredni odvisnosti človekovega fizičnega telesa od elementov zemlja, voda, zrak in ogenj ni potrebno izgubljati dosti besed. Njegova odvisnost od makrokozmosa se v prenesenem pomenu lahko primerja z odvisnostjo prsta ene roke od celega telesa. Naravoslovno razumevanje človekovega fizičnega mikrokozmosa lahko uporabimo tudi za ocenjevanje fizičnega makrokozmosa. Če pa dopuščamo možnost, da naravoslovno razumevanje človekovega bitja in makrokozmosa zajema le en vidik, ki ga je mogoče izpolniti z duhovnoznanstvenim, potem postane tudi medsebojna odvisnost malega in velikega kozmosa dosti bolj celovita in smiselna.
Z duhovnoznanstvenega vidika je tisto, kar v bistvu določa človeka, njegova osebnost, ki uporablja fizično telo kot hram, v katerem so skrite skrivnosti velikega sveta. Zaradi tega nemški filozof in književnik Novalis (1772–1801) v svojem delu Fragmenti piše: Obstaja le en hram na svetu, to je človeško telo. Nič ni bolj svetega od te visoke podobe. Prav enkratnost posameznega sebstva se prenaša vse do enkratnosti posameznega fizičnega telesa. Temu bi lahko oporekali, češ da je tudi vsak list drevesa enkraten in neponovljiv ter da na tej osnovi ni mogoče govoriti o individualnem sebstvu posameznega lista. S pomočjo zdravorazumske razlage pa vendar lahko pridemo do uvida, da list ne vsebuje lastnega Jaza, tako kot človek, pri katerem se ta čisto konkretno kaže skozi mišljenje, čutenje in hotenje. Z duhovnoznanstvenega vidika lahko rečemo, da je človekovo fizično telo materialni ovoj, prežet z drugimi, nadčutnimi ‘telesi’, ki jih človek s svojimi fizičnimi čutili ne more zaznati. Toda posredno je njihov obstoj mogoče opaziti v fizično-čutnem svetu kot sile, ki oblikujejo in obdržijo fizično telo pri življenju, kot duševne in duhovne sposobnosti, ki v mineralnem, rastlinskem in živalskem svetu ne obstajajo.
Če gledamo na človekovo fizično telo kot na nosilca nadčutnega duševno-duhovnega bitja, se lahko vprašamo, ali tisto, kar astronomija opisuje kot planete, ozvezdja in galaksije, niso pravzaprav ‘fizična telesa’, v katerih so prav tako utelešena duševno-duhovna bitja, le da so mnogo bolj razvita kot človek. Če posamezna živa bitja v fizičnem svetu razvrstimo v skladu z razvojnimi merili, je očitno, da je človeška vrsta (glede na svoje sposobnosti in potenciale, ki jih v sebi nosi) bolj razvita od živalske, rastlinske in mineralne. Po drugi strani pa se nam, če pogledamo fizični svet makrokozmosa, upravičeno postavlja vprašanje glede obstoja razvitejših bitij od človeka, ki domujejo v svetovnih telesih, tako kot človekova osebnost biva v njegovem telesu. Rudolf Steiner je v ciklusu predavanj, ki jih je imel med 21. 3. in 31. 3. 1910 na Dunaju, slikovito predstavil izhodišča, ki lahko proaktivnega bralca spodbudijo, so mu vodilo za intimno poglabljanje odnosa do velikega sveta, s katerim smo na mnoge načine povezani, kakor tudi do osebnega malega sveta. Rudolf Steiner v svojih predavanjih opisuje, kako so se učenci v starodavnih nordijskih misterijskih šolah pripravljali, da bi lahko na varen način ekstatično vstopili v svet makrokozmosa in se iz njega vračali obogateni z duhovno-duševno izkušnjo, ki so jo uporabili v dobro celotne družbe. Prav tako navaja, da preti tistemu, ki želi danes nepripravljen in nezrel doživeti duhovno ozadje velikega sveta, nevarnost dezorientiranosti, strahu, zmedenosti, kot da se je izgubil v labirintu, labirintu duhovnega makrokozmosa. Prav tako tudi zavestnemu poglabljanju v lastni mikrokozmos – lastno astralno, etrsko in fizično telo, niso prihranjene določene skušnjave in izzivi, na katere so se kandidati v preteklosti pripravljali preko egipčanskih misterijskih šol. Zaradi tega predstavlja v današnjem času prilagojeno pot duhovnega šolanja, ki omogoča zdrav prehod praga med fizično in duhovno resničnostjo, razvijanje jasnega spoznanja o sebi in svetu s pomočjo živega mišljenja kot priprave na osebno neposredno doživljanje višjih svetov. Takšna pot je danes z antropozofijo dana vsem, ne le majhnemu krogu ljudi, in predstavlja Ariadnino nit, ki omogoča, da se človek ne izgubi v labirintu makro in mikrokozmosa, temveč da živi kot makroantropos.