Jesen je zame, poleg pomladi, poletja in zime seveda, najlepši letni čas. Letošnjega septembra je bila sicer nekoliko muhasta, ampak kaj lahko človek pričakuje od monsunskega podnebja, ki se očitno seli tudi v naše kraje. Kakorkoli, oktober je spet tak, kakršni naj bi jesenski meseci bili; meglena, že kar hladna jutra, ki poskrbijo, da se listje hitreje barva, da lahko potem, ko se megla razkadi v sončnem dnevu, zasije v vsej svoji lepoti neštetih barv.
Prejšnji teden so nas politiki, ki neustrašno branijo naše javno šolstvo (pred kom?), res presenečali s svojimi odločitvami, predvsem s sprejeto pobudo za začetek postopka o spremembi ustave v delu, ki se tiče obveznosti države, da financira tudi zasebno šolstvo. Pri tem se je ponovno pokazalo popolno nerazumevanje situacije in nezanimanje za razvoj pedagogike, predvsem pa paradoks, da se v socialni družbi želi uveljaviti najbolj neoliberalna rešitev, ko bodo lahko zasebne šole obiskovali samo ”tisti, ki si bodo to želeli in si bodo to lahko privoščili”, ostali, ki bi si to samo želeli, pa ne. Ljudje, ki naj bi zagovarjali enake možnosti, dajejo predloge za sistem, ki bo dejansko razslojeval družbo. O neprofitnem, vsem dostopnem, različnem in kvalitetnem šolstvu ni govoril nihče, kot da vsebina sploh ni pomembna. Upam, da se ne bo spet pokazalo pravilo, da bomo znali ceniti, kar imamo, šele potem, ko bomo to izgubili. Imamo namreč šolski sistem, ki uspešno deluje, ki omogoča kvaliteten razvoj šolstva in različnih pedagoških pristopov, kar konec koncev dokazuje tudi naša šola s petindvajset leti uspešnega dela. Do sedaj smo govorili, da zasebno šolstvo bogati javno, učimo se drug od drugega, različni smo in se medsebojno spoštujemo. To pomeni, da lahko razvijamo svojo identiteto, svoj jaz, hkrati pa smo občutljivi in spoštljivi do drugih in drugačnih, izmenjujemo ideje in dobre prakse ter tako skupaj skrbimo za uspešen razvoj.
Po takem tednu, ko moramo res razmisliti, kako strateško nastopiti, si človek želi miru, miru, ki ti ga lahko da le narava ali konkretno delo. Tako je bil v soboto pravi balzam, ko smo se dopoldne z dijaki, pod vodstvom Petra Pikla in pomoči njegovega sina Gašperja, lotili popravila našega električnega avtomobilčka, ki je zablokiral. Voda in posledično rja ni ravno prijateljica elektro motorjev, zato smo morali motor razdreti, zbrusiti rjo, namazati zbrušene dele in jih sestaviti nazaj. Mogoče za marsikoga to ni ravno sanjsko delo, ampak zadovoljstvo, ko je bilo delo opravljeno, je bilo veliko.
Med tem je jutranjo meglo že zamenjalo sonce in jesenski dan je prav vabil na popoldanski izlet. Odločitev ni bila težka – Krim, ki ima za našo šolo po tem, ko smo spet izvedli maraton, ki je bil veliko več kot to, bil je pravi podvig naše skupne dejavnosti, poseben pomen. In tam, po slabi uri hoje, me je vrh pričakal v soncu, brezvetrju, s čudovitim razgledom na vse strani in hribi kot na dlani. Popolno nasprotje dnevu, ki smo ga imeli na maratonu. Pred kočo je bilo nekaj ljudi, potem pa sta prišli dve dekleti, stari kakih 14 ali 15 let. Veseli, razposajeni sta se usedli k sosednji mizi na sonce in potegnili iz nahrbtnikov, verjeli ali ne – zvezke in začeli delati domačo nalogo in to matematiko. ‘Poglej, to se dela takole in če narediš to, potem sledi to”. ‘Aja, tako …’ in tako naprej in vmes hihitanje in veselje. Veselje do tega, da si, veselje do vsega, kar je okrog nas, veselje do življenja. Na vrhu hriba, v sončnem dnevu, po dvourni hoji, sta res uživali, ne samo v naravi, ampak tudi v domači nalogi, v matematiki. Naloge sta reševali z veseljem in zanimanjem. Čudovita slika, ki upam, da je ne bom nikoli pozabil. Ob takih trenutkih se zaveš, za koga smo, za koga učimo, in kaj je pravzaprav namen šole. In tega bi se morali stalno zavedati vsi, tudi politiki.