Mednarodna zveza waldorfskih vrtcev (IASWECE) je v šolskem letu 2017/18 kot osrednjo temo študija v waldorfskih vrtcih po svetu izbrala temo SPANJE. To vprašanje ni pomembno le za malčke, temveč za vse starostne skupine. Vprašanje pomanjkanja spanja je postalo pomembno, saj vpliva na splošno zadovoljstvo, na normalen umski razvoj, procese učenja in veselje do življenja v vrtcih, šolah, na univerzah in delovnih mestih.
Rudolf Steiner je ob mnogih priložnostih govoril o povezavi med notranjim svetom spanca in dnevno zavestno dejavnostjo. Še več, spanec je videl kot bistveni del procesa učenja, ključen za waldorfsko/Steinerjevo metodologijo. Več tednov pred odprtjem prve waldorfske šole je izjavil, da ‘je vsako poučevanje in delovanje, povezano z vzgojo otrok, najprej usmerjeno k višji ravni, naučiti jih pravilnega dihanja in ritma v prepletanju spanja in budnega stanja.’1 V tem članku si bomo ogledali dejavnike pri spanju, različne tipe in vzorce spanja ter spanje v zgodnjem otroštvu, otroštvu, adolescenci, srednjih letih in v starosti. Na tej osnovi si lahko, če želimo zagotoviti zdravo in prožno vzgojo in izobraževanje, pogledamo, kakšna je v vzgoji in izobraževanju vloga spanja ter kakšna je povezava med spanjem in budnim stanjem.
Leta 2016 je svetovna zdravstvena organizacija razglasila, da je v vse bolj industrializiranem svetu pomanjkanje spanja naraslo do epidemične razsežnosti. Po njihovi oceni zdaj pomanjkanje spanja v tem delu sveta trpita že dve tretjini odrasle populacije. Toda naše ukvarjanje z uganko spanja ni nekaj novega. V starogrški mitologiji so na spanje gledali kot na zvezo med zemeljskim in nebesnim, kjer so bile osrednje osebnosti boginja noči Nyx oziroma dvojčka Hypnos in Thanatos, bogova spanja in smrti, kakor tudi Hypnosov sin Morfeus, ki je predstavljal boga sanj. S pričetkom nove znanosti psihologije na začetku prejšnjega stoletja in z napredkom na področju nevrologije v zadnjih letih je zapleteno vprašanje spanja zbudilo zanimanje širše javnosti. V življenju ničesar ne delamo toliko kot spimo. To je čisto individualno doživljanje, ki ga ni moč prenesti na nekoga drugega. Vendar z našim spanjem ni vse čisto v redu. Ljudje smo edina bitja, ki se lahko brez vsakega utemeljenega razloga namenoma prikrajšamo za zadostno količino spanja. Vse bolj običajna praksa je, da ljudje, namesto da bi vzdrževali ritem primerne dolžine spanja čez teden, le-tega nadoknadijo med vikendom ali ko potujejo z avionom ali vlakom. V današnji družbi, kjer se vse dogaja hitreje, nas vse bolj preganjajo misli in skrbi, tako da na spanje kaj hitro gledamo kot na nedejavno, neproduktivno dejavnost ali izgubo dragocenega časa. Poročilo WHO opozarja na dejstvo, da ljudje vseh starostnih skupin danes povprečno spijo 1,2 uri na dan manj kot pred dvajsetimi leti. V tem vidijo povezavo z dramatičnim povečanjem števila tako mentalnih kot tudi psihičnih motenj. Raziskava, ki jo izvaja Imperial Collega of London proučuje možno povezavo med alarmantnim povečanjem primerov demence in vzorci nerednega spanja v mladosti.
Od vseh časovno omejenih programov, ki neko obliko človekove kognitivne dejavnosti v nekem času oslabijo ter jo v drugem potem spet sprostijo, je najbolj dramatičen, kakor tudi najbolj skrivnosten, ciklus spanja in budnega stanja. Spanje je telesno stanje, povezano z ritmičnimi spremembami tisočerih bioloških funkcij. Je pa tudi prizorišče mentalnih izkušenj, ki imajo svoj lasten nenavaden značaj. Speči jaz je seveda tako psihološko kakor tudi fiziološko drugačen od budnega jaza. Manj očitno pa je, da obstajajo razlike med eno fazo spanja in drugo. Te faze niso naključne, ampak so časovno urejene. Nedolgo tega so se nevrologi začeli zavedati tako rahločutnosti kot pristojnosti urejanja, ki jo imajo tako zunanje kot notranje strukture obojega, spanja in budnosti. Spanje ni le eno stanje, temveč redno, ritmično nadaljevanje kontrastnih stanj, vsakega z njegovimi posebnimi lastnostmi in z njegovim lastnim smislom za razvijajoče se bitje. Spanje ni programirano. Če bi bilo, bi nas ob določeni nočni uri potopilo pod plimovanje zavesti in nas nato vsako jutro ob isti uri spet dvignilo na površje. V okviru določenih omejitev lahko svobodno kršimo omejitve spanja, kar pa je v naši vse kompleksnejši družbi zaskrbljujoče. Še nikoli se ni tako zelo poudarjalo elementa spontanosti na področju spanja, hranjenja in počitka kot danes. Notranja časovna razporeditev spanja je zapletena, ni je lahko uravnavati od zunaj, čeprav je nekatere njene vidike lažje uravnavati kot druge. Za našo skupno prihodnost je pomembno tudi vprašanje povezave med delovanjem v budnem stanju v kontekstu razvoja možganov v zgodnjem otroštvu in otroštvu. Pri predmetu kronobiologija, ki je v zadnjih letih postal del rednega usposabljanja učiteljev, ne gre za vprašanje spanja samega, ampak za vprašanje njegove korelacije z dnevno dejavnostjo. Zaradi vse daljšega časa, ki ga otroci preživijo v vrtcu in šoli, se je to zanimanje še povečalo. 6,3 % evropske populacije je mlajše od 6 let, večina otrok, mlajših od treh let, je v vrtcu (na Danskem 62 %, v Sloveniji 39 %). 93,9 odstotka tri- do šestletnikov v Evropi je vključenih v predšolsko vzgojo. V Evropi učenec vsako leto povprečno preživi približno tisoč ur v razredu. Ena šestina njihovega življenja poteka v učnem okolju, ki ga imenujemo šola (tukaj niso vključeni vrtci in visoko šolstvo). Eno tretjino življenja pa človek prespi.
Glede na te dejavnike in skrbi, ki jih v vzgoji in izobraževanju povzročajo, si lahko ogledamo dva od mnogih dejavnikov, ki determinirajo spanje. Prvi, ki ga moramo upoštevati, je ritem.
Ritem
Človeško telo ima več kot sto dnevnih (circa = okoli, dian = dan) ritmov, vsak od njih je del približno 24-urnega ciklusa. Opazimo jih lahko v ravni hormonov, srčnem utripu, telesni temperaturi, krvnem pritisku, kakor tudi v ravneh spanja. Največje število bolezni tega časa je posledica ritmičnih motenj v telesu. Spanec bogati raznolikost telesnih funkcij, ki služijo fiziološkemu in psihičnemu zdravju. Vsako živo bitje na zemlji z več kot sedemdnevnim življenjskim ciklusom generira te vrste ritmične cikluse, ki predstavljajo osnovo za delovanje možganov in vitalnih organov. Nadzirajo našo potrebo po hrani in pijači, sproščanje določenih hormonov, kakor tudi ravni naše pozornosti in zaspanosti.
Galileo je pri zgolj devetnajstih letih prvi raziskoval učinke hitrosti pulza in dihanja na utrujenost. Dolge ure je s svojim prijateljem Santorisom Santoriom sedel v katedrali v Pisi in štel hitrost svojega pulza ter bitja srca, da bi odkril idealno povezavo med njima. Toda leta 1729 je francoski znanstvenik Jean-Jacques d’Ortois de Mairan, ko je raziskoval življenje rastlin, prišel do pomembnega odkritja. Proučeval je mimoso pudico (lat. pudica – sramežljiv). To je trajnica iz družine Fabacea pea, ki izvira is Južne Amerike, kjer jo poznajo kot ‘rastlino, ki se je ne smeš dotakniti’ ali ‘občutljivo rastlino’. Podnevi se listi rastline obračajo za soncem, toda ponoči venejo, kot bi rastlina umirala. Ko sonce naslednji dan vzide, se listi spet dvignejo. Pred Mairanovimi poskusi so mislili, da ti gibi samo sledijo orbiti sonca, vendar je on namestil rastlino v zaprto škatlo podnevi in ponoči, tako da je ostala konstantno v temi. Sem in tja je pokukal v škatlo in videl, da je rastlina venela ponoči, čeprav je bila cel dan v popolni temi. To je pomenilo, da ima svoj lastni ritem.
Preberite več v tiskani izdaji.
Reference:
1 Steiner, Rudolf: ‘Študij človeka’, prvo predavanje, Rudolf Steiner Press, London 1966