Pomlad 2008,
letnik IV, številka 1
Inteligenca rok
Svobodna gibljivost rok in dlani
V nekem znanem ortopedskem učbeniku je človeška roka poimenovana kot “najbolj diferenciran premičen organ, kar jih sploh obstaja” (Debrunner 1983, str. 365). Roka je, kot lahko preberemo na nekem drugem mestu, “biomehanično gledano, gotovo najbolj zapleten del telesa” (Reill 1999, str. 62). Dejansko ni nobenega drugega organa, s katerim bi lahko kakšno živo bitje opravljalo toliko različnih gibov, kot jih lahko izvaja človek s svojimi rokami. Pri velikem številu teh različnih gibanj so udeležene tudi celotne roke (ne le dlani). Tedaj so gibi rok in dlani razširjena celota. (Jeannerod 1994, str. 535).
Za roke in dlani je značilno popolnoma svobodno gibanje, ki izvira iz notranjosti. To se lahko vidi v zgradbi rok in v veliko drugih podrobnostih. Roke se začnejo z ramenskim sklepom, to je na lopatici na trupu. Ta je brez direktne povezave s preostalim okostjem. Zelo premično leži v mišicah. Le preko ključnice ima povezavo z grodnico prsnega koša in s tem tudi z dihanjem. Na lopatici se glavica sklepa dotika nadlahtne kosti na tak način, da ima sklep čim več manevrskega prostora za gibanje. Tako prihaja gibanje nadlahti v celoti iz mišičevja oz. iz impulza za gibanje, ki deluje v njem. Gibljivost se v komolčnem sklepu še poveča z možnostjo raztezanja in upogibanja podlahti ter sukanja, pri katerem lahko človek obrača svoje dlani navzgor (supinacija), na sredino in navzdol (pronacija). Nato sledijo še gibanja v zapestju in različni gibi prstov. Gibi rok so od nadlahti do dlani in prstov vedno bolj diferencirani.
Človeška dlan se loči od vseh podobnih tvorb iz živalskega kraljestva po legi palca glede na ostale prste in po njegovi veliki gibljivosti. Zaradi tega lahko človek palec in ostale prste premika neodvisno drug od drugega. Manjše in večje predmete lahko tako prime na popolnoma drugačen način in z njimi, zaradi gibljivosti rok in dlani, rokuje na najbolj raznovrstne načine.
Ko držimo v rokah nek predmet, kot je npr. svinčnik ali pletilka, s palcem pritiskamo na ostale prste in s temi spet nazaj na palec. Dejavnost volje v palcu in prstih pri tem medsebojno deluje ena na drugo.
Lahko rečemo da, ko nek predmet primemo, doživimo samega sebe, to sprejmemo v svoje osebno življenje in se povežemo s predmeti in z okoljem, v katerem delo opravljamo. Vidimo torej, da so roke člen človekovega jaza. Ta pa prihaja najbolj do izraza v pokončni drži človeka. Svobodna gibljivost rok in dlani je v najgloblji povezavi s pokončno držo in si je brez nje ne moremo predstavljati.
Roka – organ občutkov in volje
Z gibi rok in dlani se človek na različne načine izraža. V gibih in kretnjah se vedno kažejo notranja doživetja. Neposredno izražanje čustev in občutkov smo sposobni zaznati, lahko pa zaznamo tudi zamišljenost, privolitev ali zanikanje. To so spontani izrazi duševnega življenja in v tem pogledu so tudi roke ter dlani organ duše. Drug način izražanja z rokami pa so spretnosti, ki se jih človek nauči v življenju. S tem mislimo na to, da nekaj namenoma primemo pa vse do virtuozne klavirske igre pianista. Od običajne hoje, do umetniškega gibanja plesalca ali evritmistke. O takšnih gibanjih bomo govorili v nadaljevanju našega teksta, poudarek pa bo na tistih procesih, ki se odvijajo pri učenju določenih spretnosti pri pouku ročnih del.
Učenje ročne spretnosti, kot je npr. pisanje ali pletenje, se dogaja na določen način. Najprej moramo s tipom zaznati, da imamo svinčnik ali pletilko v rokah. Potrebujemo zelo senzibilno zavest v rokah in gibih prstov, v “čutih za gibanje” (kinestetični občutek, občutek za globino). Če ne bi imeli v rokah in prstih nikakršne zaznave o položaju in gibanju naših rok, potem gibov ne bi mogli zavestno voditi. Pogoj za učenje ročnih spretnosti je kontrola gibanja s čutom za gibanje in njegovim natančnim organom v mišicah (mišično vreteno) ter tetivah, ki so med mišicami in kostmi (golgijev tetivni organ). Prva stvar, ki jo otrok izve, je, kako naj bi se pisalo črke ali, pri pletenju, kako se naredi nova petlja.
Otrok ima predstavo o gibanju, vendar se mora pri izvajanju na začetku precej truditi, saj je volja najprej nerodna. Zato potek gibanja najprej spremlja z očmi, od zunaj. Z vajo si po določenem času gibanje vedno manj predstavlja. Volja je prestala proces razvoja. Ko se otrok nauči določene spretnosti, postane zakonitost gibanja, ki je bila najprej v predstavi, lastnost volje. Volja se je organizirala po tej zakonitosti in le- ta je popolnoma prešla v področje volje.
Inteligenca rok
Ko si za nekaj prizadevamo, npr. pri kvačkanju in pletenju narediti določeno pletenino, pri tem vidimo, kako inteligenten je ta postopek. Za to, da je ta pletenina nastala, smo morali uskladiti skrajno zapletene natančne motorične procese gibov desne roke z delom leve roke, da smo na dosedanje petlje dodali nove. Če se otrok uči kvačkati ali plesti, postaja pri tem inteligenca, ki je lastna tej dejavnosti, lastnost volje. Tako otrok postaja inteligenten v svoji volji. Ne poznamo le inteligence glave, ampak tudi inteligenco rok in prstov. Najbolj subtilno področje praktične oz. “telesno-gibalne inteligence” je za Howarda Gardnerja kontrola telesa igralca, plesalca, pantomimika ali športnika. Med to prišteva tudi takšne finomotorične spretnosti, kot je igranje klavirja pianista in pisanje na pisalni stroj (Gardner 1994, str. 191).
- Mišice, odgovorne za gibanje rok in prstov, ležijo v podlahti in v dlani.
Se nadaljuje.
prevod: Eva Zupan
O avtorju:
Dr. Ernest-Michael Kranich je rojen leta 1929. Študiral je biologijo, paleontologijo, geologijo in kemijo v Tübingenu. Doktoriral je iz botanike. Več let je bil učitelj v srednji waldorfski šoli. Od leta 1962 do leta 1999 je bil predstojnik Freie Hochschule v Stuttgartu in predstojnik seminarja za waldorfsko pedagogiko. Veliko je objavljal o botaniki, zoologiji in antropologiji.