Zima 2010,
letnik VI, številka 4
Brane Žilavec
Vzroki za obstoj protislovij v antropozofskih razlagah sveta in človeka
Eden od načinov, kako lahko preverjamo, ali je določena razlaga sveta resnična, je kriterij notranje složnosti vseh dejstev in razlag, ki jih določeni svetovni nazor vsebuje. Kajti “notranja složnost je bistvena v kateremkoli svetovnem nazoru, če hoče biti le-ta osnovan na resnici.”1
Kako pa gre to skupaj z obstojem številnih protislovij, ki jih lahko pozoren bralec antropozofske literature najde v Steinerjevih delih?
V prejšnjem prispevku je bila podana razlaga, zakaj moramo razvijati način gledanja na bitja, stvari in pojave z različnih zornih kotov – to je namreč ena od osnovnih značilnosti antropozofskega razumevanja sveta. Kajti “življenje je bogato in raznoliko, in če nekdo hoče doseči stvarnost glede našega življenja na Zemlji, potem moramo opazovati človeško življenje z nenehno spreminjajočega se zornega kota.”2 V ta namen “je potrebno pristno duhovno raziskovanje, če hočemo razumeti uganke obstoja, in v osnovi je to možno samo, če motrimo isto stvar z različnih razglednih točk.”3
Ena od glavnih ovir k takšnemu pristopu in razumevanju sveta je materialistična vzgoja, kateri smo bili vsi – v večji ali manjši meri – podvrženi v osnovni šoli in ostalih izobraževalnih ustanovah, ali pa preko znanstvenih razlag sveta in človeka, ki so nam v bolj poljudnih oblikah dostopne v literaturi in medijih.
“O modernem razvoju lahko govorimo vse, kar želimo; vendar je kljub temu res, da ljudje niso bili nikoli prej tako togi v njihovih konceptih in mislih kot so dandanes … še posebej v njihovem razumevanju in znanju. Kar je mrtvo, ostane popolnoma pasivno, ko za to uporabimo naše ideje in koncepte. Na ta način lahko razvijemo naše koncepte na precej privlačen in udoben način, kajti mrtva prvina ne bo ugovarjala ali se upirala. Potem lahko uporabimo naše koncepte iz fizičnega sveta za svet narave, ne da bi bili v skrbeh zaradi dejstva, da nas sama narava s svojo živo prilagodljivostjo in gibčnostjo izziva, da bi bili v enaki meri gibljivi v naših konceptih. Goethe je še občutil, da bi morali biti naši koncepti notranje živi, brez strogo določenih shem. Šele potem so lahko naši koncepti usposobijo in prilagodijo živemu, gibljivemu svetu in živim in gibčnim bitjem…
V današnjem času imajo ljudje raje, da so njihovi koncepti udobni. Vendar togi koncepti z jasno določenimi shemami se lahko uporabljajo samo za to, kar je mrtvo in se ne premika, in na ta način dopušča, da naši koncepti ostanejo togi. Vendar nam je življenje v togih konceptih, ki ignorirajo vse, kar je živo, dalo priložnost, da si pridobimo notranjo zavest svobode.”4
Prehod od običajnega, enostranskega načina razmišljanja, ki je do neke mere upravičeno in uporabno v fizičnem svetu, do načina razmišljanja, ki je gibljivo do te mere, da smo sposobni v duhu obkrožiti nek predmet ali bitje in si ga ogledati z različnih zornih kotov, vsekakor ni enostavna naloga. Seveda, to ne vključuje zgolj različnih fizičnih perspektiv, ampak tudi različne duševno-duhovne poglede in načine razumevanja.
Tu lahko najdemo razlago za mnoga protislovja, na katera naletimo, ko prebiramo Steinerjeva besedila. Seveda so to samo navidezna protislovja, ki se razjasnijo takoj, ko razumemo, da lahko isto zadevo druga oseba vidi drugače, ker jo zaznava z druge perspektive. Ampak ta uvid še ne razloži vseh protislovij, ki obstajajo v svetu.
Se nadaljuje.
Opombe:
1, 2 Rudolf Steiner
3 Steiner, The Inner Nature of Man, Vienna, 10.04.1914
4 Steiner, Earthly Knowledge & Heavenly Wisdom, Dornach, 18.02.1923