Zima 2010,
letnik VI, številka 4
Breda Medvešček
Pri Ivani na Kamnarjevi domačiji v Volčjem Gradu
V sivkastem decembrskem dopoldnevu ima Kras rahel pridih Kosovelovih impresij. Skromni oprhi snega ob antracitnem asfaltu. Kraške gmajne in obdelovalne površine je že precej načela zima. Tihi čas. Za visokim kamnitim zidom daje dvorišče prostor značilni kraški kmečki domačiji. Ekološka kmetija Pri Kamnarjevih preberemo s table, pritrjene na masivna lesena vrata, ki jih nosi mogočen portal iz obdelanega kamna.
Notranjost hiše, kamor nas povabi hišna gospodinja Ivana Stancich Venier, pa je živo nasprotje sivkastemu dnevu. Ob pogledu na štedilnik, ki ima ob zaboju za drva v tem trenutku v prostorni kuhinji glavno vlogo, ti hlad naenkrat ne more nič več. Potem zagledaš otroške risbice; vse stene so jih polne, vrata hladilnika so skoraj zakrita z njimi: drevesa, glavonožci, pravljična bitja, živali, predvsem pa cvetovi in sonca vseh velikosti in odtenkov ter celo poskus upodobitve zunanjih domačih stopnic (ki dajejo tudi v naravi resnično vtis, kot da je cel njihov niz izklesan iz enega samega kamnitega bloka). Pogled skozi okno razkriva značilne podrobnosti kraške arhitekture in priča o velikem spoštovanju, ki ji ga izkazujejo sedanji prebivalci domačije. Ivana z možem Sergijem Stancichem je takrat zelo zapuščeno domačijo kupila v letu 2002. Želela sta ohraniti dušo stare Kamnarjeve domačije, zato sta obdržala tudi staro hišno ime. Tisti, ki posestvo poznajo že od prej, ne morejo verjeti, kako sta ga do danes v taki meri lahko obnovila. In to navkljub skrbi za tri otroke in ob gospodarjevi redni zaposlitvi. Štiriletna Ana Marija je avtorica vesele razstave risbic v kuhinji, Andrej obiskuje drugi letnik sežanske gimnazije, Ivan pa študira dietetiko na Visoki zdravstveni šoli Izola.
Z Ivano sva se za tale zapis pogovarjali že na prireditvi »Mislim pametno, sem EKO«, ki ga je novogoriška ljudska univerza v letošnjem decembru organizirala v Novi Gorici. Ivana je kot članica Društva Ajda Goriška sodelovala s predstavitvijo ekološko pridelanega vina z domače kmetije, za katerega ima tudi BIO certifikat, v naslednjem letu pa pričakuje certifikat za DEMETER kvaliteto.
Ivana Stancich Venier je zamejska Slovenka, rojena v Nabrežini pri Trstu, kjer je preživela tudi mlada leta, po poroki pa se je odselila v Trst in tam doživljala dobre in slabe strani bivanja v velikem mestu. Sčasoma je odkrila, da je dobrih strani življenja v Trstu vse manj, po hudi bolezni, ki je temeljito spremenila njen odnos do pomembnih življenjskih vrednot, pa se je z družino odločila za nakup kmetije v Sloveniji in kmetovanje. Nekaj časa je trajalo, da so hišo usposobili za bivanje, potem pa so z obnovo nadaljevali. Hkrati s tem pa je Ivana gojila tudi načrte, da bi kmetijo oživila v samooskrbno celoto, za kar si prizadeva tudi danes. Priznava, da so bile na začetku njene želje prevelike, saj z možem s kmetovanjem nista imela izkušenj in bi se rada preizkusila v vseh kmetijskih panogah. Je pa vseskozi sledila soprogovemu stališču, da morata kot osnovno razviti tisto dejavnost, ki ima najboljše pogoje za trženje in možnost priliva prihodkov v družinski proračun. S pomočjo Franke Ozbič, univ. dipl. inž. agr. in dobre poznavalke biodinamičnega kmetijstva, pa sta se zakonca odločila za ekološko vinarstvo kot glavno dejavnost.
Se nadaljuje.