Pomlad 2011,
letnik VII, številka 1
Brane Žilavec
Kako preverjamo resničnost antropozofskih razlag sveta in človek
V zadnjem prispevku smo si ogledali nekatere osnovne razloge za obstoj protislovij v antropozofskih razlagah sveta. Za povzetek lahko uporabimo naslednje Steinerjeve besede: ‘Še prav posebno se moramo truditi in skrbeti, da oblikujemo mnenja z različnih vidikov / … /. Mnogi lahko ugovarjajo, da si ti nasprotujejo, ampak ravno to je bistvo stvari, da / … / en vidik nasprotuje drugemu, kajti le na ta način dobimo vseobsegajoči pogled na zadevo – in to je to, kar želimo (doseči). Toda to ni nikakor lahko; ljudje bi raje imeli knjižico, kolikor je možno tanko, v kateri bi bila kategorizirana celotna svetovna filozofija. Če pa že želijo imeti razprave o svetovnih filozofijah, potem imajo radi, da se ista stvar vedno znova hitro in na enostaven način ponovi. Seveda, to ne pripelje nikamor. Naši tiskani ciklusi (predavanj) se povečujejo, postajajo bolj in bolj številni, (z namenom) da se lahko stvari osvetlijo z različnih strani, da si lahko pridobimo koncepte in poglede z različnih vidikov, kar potem edino pripelje do celovite slike resničnosti. Prav gotovo morajo biti ljudje v določenem oziru užaljeni, kadar smo prisiljeni bolj in bolj oporekati sprejetim predsodkom z duhovno znanstvenimi resnicami.’1
Sedaj se bomo osredotočili na zapleteno vprašanje, ki smo se ga nekajkrat že na kratko dotaknili – vprašanje: Kako lahko preverjamo resničnost duhovnoznanstvenih razlag sveta in človeka, še posebno, ker se ta tako samozavestno razglašajo za resnične?
Najprej si lahko zastavimo vprašanje, kako sploh običajno preverjamo resničnost katerekoli izjave, ki jo slišimo ali preberemo. Dejansko obstaja veliko načinov preverjanja, ki jih v življenju uporabljamo. Med bolj pogostimi je primerjanje nove informacije z našimi prejšnjimi življenjskimi izkušnjami in znanjem. Seveda, v primeru Steinerjevih razlag o duhovnih bitjih in pojavih, tega načina ne moremo uporabiti, dokler sami ne razvijemo sposobnosti jasnovidnosti. Vendar pa je v Steinerjevih tekstih tudi zelo veliko razlag, ki se nanašajo na zapleteno zgradbo človeškega organizma in na raznovrstne povezave med človeškimi sistemi, kraljestvi narave in duhovnimi svetovi. Tovrstne razlage je možno preverjati z našimi preteklimi izkušnjami in znanjem. Jaz sam sem velikokrat doživel, da sem s pomočjo Steinerjeve razlage določenega dogajanja pridobil poglobljeno razumevanje določenih življenjskih izkušenj – med njimi so bile tudi precej nenavadne izkušnje v povezavi s prehrano, ki jih ni bilo možno razložiti s pomočjo materialistične razlage sveta in človeka. Na osnovi tovrstnih izkušenj, ki so v svojem bistvu način nenehnega preverjanja resničnosti Steinerjevih razlag, se lahko strinjam tudi z naslednjo njegovo trditvijo: ‘Prepričanje, da je lahko duhovna znanost razumljiva samo tistemu, ki vidi v duhovni svet, mora biti odpravljeno kot eden od najbolj usodnih predsodkov. To je predsodek, ki se ga mora vedno znova vzeti v zakup. Lahko izjavim – v zadovoljstvo vseh tistih, ki ljubijo udobje / … /, da bistroumna misel lahko resnično razume duhovnoznanstveno (misel). Vendar mora biti ta misel resnično natančna in vsestranska / … /. Pripravljeni moramo biti, da testiramo, osvobojeni od predsodkov, učenja duhovne znanosti s pomočjo življenjskih izkušenj; potem bo (tovrstno) logično prežemanje vsebine (ki jo podaja duhovna znanost) vodilo do potrdila duhovne znanosti.’2
Drug način preverjanja je, da se Steinerjeve razlage primerjajo z odkritji moderne znanosti. Naj to ilustriram z naslednjim primerom. Poleti leta 2004 sem prisostvoval na antropozofski konferenci na temo zvezdoslovja, ki se je odvijala na kolidžu Emerson3. Na enem, sicer zelo zanimivem predavanju sem izzval predavatelja (ki ga zaradi vljudnosti ne bom imenoval), ko je začel govoriti o vesoljnem prostoru na način, kot to počne znanost – le ta namreč predpostavlja da obstaja fizična razdalja med našim planetarnim sistemom in zvezdami ter galaksijami. Omenil sem, da je Steiner opozarjal pred napako, ki jo počnejo znanstveniki s tem, ko enostavno prenašajo Zemeljske razmere in zakonitosti v vesolje. Predavatelj je v svojo obrambo izjavil, da Steinerjevi opisi vesoljskih razmer niso bili vedno pravilni – in kot dokaz navedel Steinerjevo izjavo, da je na Marsu voda, medtem ko obstajajo znanstveni dokazi, da ne Marsu ni vode. Seveda temu nisem mogel oporekati. Vendar sem istega dne, ko se je konferenca zaključila, naletel v časopisu na članek z naslovom ‘Oceani na Marsu so morda proizvedli življenje’, v katerem je med drugim pisalo: ‘Mnogi znanstveniki so bili vznemirjeni zaradi odkritja, da so bile skale (na Marsu) oblikovane s pomočjo vode, kar sugerira, da je nekoč tekla voda po površini in da je sedaj umaknjena pod njo, verjetno še vedno v tekoči obliki.’4
Dandanes pa lahko preberemo, da so ‘leta 2005 radarski podatki razkrili prisotnost velikih količin vodnega ledu na (Marsovih) polih in srednjih zemljepisnih širinah. Vozilo Phoenix (ki je pristalo na površini Marsa) je 31. julija 2008 neposredno zbralo vzorce vodnega ledu v plitvi Marsovi zemlji.’5
Ta primer kaže, kako lahko s pomočjo znanosti pridobivamo dokaze o resničnosti duhovnoznanstvenih razlag sveta in človeka. Ta metoda preverjanja je postala obvezen del priprav za moja predavanja o antropozofskem pristopu k razumevanju človeške prehrane. Zaenkrat mi je uspelo najti znanstvene dokaze za vse glavne prehranske zakonitosti, ki sem jih dosedaj predstavil v mojih predavanjih.
Seveda, tu je treba razločiti med znanstvenimi odkritji, ki nam razširjajo obzorja zaznavanja (npr. izjemne slike vesolja, ki so jih preskrbeli astronomi s pomočjo Hubblovega vesoljskega teleskopa), in med znanstvenimi teorijami, ki poskušajo najti razlage tega kar odkrijejo. Odkrita dejstva se lahko razložijo na več različnih načinov.
‘Večina ljudi ima idejo: Ena izjava je pravilna in druga je narobe / … /. Ljudje pravijo: ‘Danes imamo Kopernikovo predstavo sveta, toda / … / vsi (ljudje v prejšnjih časih) so bili kot otroci, zato ker še niso imeli Kopernikove predstave sveta. Ta je edino pravilna, vse druge razlage sveta so napačne.’ To je primer odnosa, ki ga moramo preseči. Celo Kopernikova predstava sveta je samo eno videnje, je en določen način oblikovanja slik, misli in idej o stvareh. V zapovrstnih evolucijskih obdobjih človeštva nikoli ne more obstajati stanje, v katerem bi lahko izjavili: ‘Sedaj imamo absolutno resnico v odnosu do kakršnekoli miselne zadeve.’ Ali: ‘Sedaj vemo, kaj je absolutna resnica.’ Ne obstaja absolutna resnica ali absolutna neresnica.’6
Zanimivo je, da so do enakega stališča kot Steiner prišli tudi določeni krogi znanstvenikov – najbolj znan med njimi je Stephen Hawking7 – v njihovih prizadevanjih, da bi našli odgovor na vprašanje, kaj je resničnost: ‘Čeprav je običajno, da ljudje pravijo, da je Kopernik dokazal, da se je Ptolomej motil, to ni res. Ena ali druga predstava se lahko uporabi kot model vesolja, kajti naša opazovanja nebesnega svoda se lahko razložijo, če predpostavimo da miruje zemlja, ali pa če predpostavimo, da miruje sonce. Ne glede na vlogo v filozofskih razpravah o naravi vesolja, je dejanska prednost Kopernikovega sistema enostavno v dejstvu, da so kalkulacije gibanja precej bolj enostavne znotraj miselnega okvirja8, v katerem miruje sonce … Če obstajata dva (miselna) modela, ki se oba strinjata z opazovanji / … /, potem ne moremo reči, da je en (model) bolj resničen od drugega.’9.
Se nadaljuje.
Opombe:
1, 2,6 Steiner, Anthroposophical Life Gifts, Berlin, 1.04.1918
3 Emerson College je antropozofska izobraževalna ustanova za odrasle v Angliji.
4 The Independent, 6.08.2004
5 Wikipedia, opis Marsa
7 Stephen Hawking, angleški fizik, astrofizik, matematik in kozmolog, avtor bestsellerja Kratka zgodovina časa; cenjen kot eden izmed najbolj briljantnih teoretičnih fizikov zadnjega stoletja.
8 V originalu frame of reference, kar se nanaša na znanje, izkušnje, ali prepričanje, ki ga nekdo uporablja, ko poskuša razumeti določeno zadevo.
9 Stephen Hawking & Leonard Mlodinow, The Grand Design, Bantam Press, London, 2010, Chapter: What Is Reality?