Jesen 2011,
letnik VII, številka 3
Breda Medvešček
Z določene razdalje se domovanje Jakinovih v Stari gori zdi kot ogromna sadna torta, ki je okrašena z marcipanom v najrazličnejših odtenkih zelene in le tu in tam izmenično polita enkrat s temno, drugič z mlečno čokolado, na zgornjem oblatu pa so ji dodani še okraski v obliki hiške iz sivih in opečno rdečih sladkorčkov, ob njej pa so skrbno zložene skladovnice podolgovatih cimetovih piškotov.
Ko se bolj približamo, je slika sicer bolj resnična, vendar v zraku ostaja sladek vonj po izabeli in opojnem cvetnem prahu metuljevega grma ob hiši, z veliko natančnostjo pripravljena in skrbno zložena drva za kurjavo pa nam vzbudijo podoben občutek kot cimetovi piškotki ob zimskem čaju. Premagali smo približno 200 m nadmorske višine, zato Nova Gorica pod nami že spominja na nekakšno vas iz risanke o Smrkcih; zdi se tudi, da se vzpetine na drugi strani mesta ne dvigajo tako zelo visoko v oblake, kot ob pogledu iz doline.
Mira in Jordan Jakin, biodinamika iz goriške Ajde, sta se sem preselila pred osmimi leti iz Nove Gorice. Ker sta invalida in hoja po stopnicah zanju ni najbolj ugodna, sta več let upala, da bosta nekoč zapustila blokovsko novogoriško stanovanje v tretjem nadstropju in zaživela v bivališču, ki bo zanju primernejše. Ko se jima je posrečilo, da sta po dolgi odisejadi postala lastnika tega čudovitega doma, sta bila presrečna. Hišo in okolico sta seveda urejala postopoma, tudi s pomočjo obeh sinov Gorana in Dejana. Zdaj, ko je na višku že osma obdelovalna sezona na njuni domačiji, ko so oljke obložene kot še nikoli, ko je na pretek orehov in se z latnika košatijo veliki dišeči grozdi izabele, precej drugih pridelkov pa je že pod streho, se Jakinova zavedata, da je bil nakup posestva in vsaka minuta dela na njem odlična odločitev.
Jordan pravi, da ob prihodu na posestvo ni imel nobenih izkušenj s sadjarstvom. Pomoč je prišla v podobi soseda, Janka Špacapana, izkušenega sadjarja, ki je v bližino hodil obdelovat svojo parcelo. Ta ga je naučil marsičesa o sadjarstvu in obdelavi zemlje, seveda na konvencionalen način. Žal se je Špacapan čez nekaj let odselil in Jordan je izgubil dobrega soseda in pomočnika. V tem času sta se začela Jakinova zanimati za biodinamiko. Spoznala sta Franko Ozbičevo, se včlanila v Društvo Ajda Goriška ter začela delati po biodinamični metodi. To zanju ni bilo težko, saj sta bila vedno zagovornika naravnega vrtnarjenja. Sonaravno sta obdelovala tudi krpico zemlje ob gozdu Panovcu, ko sta še živela v Novi Gorici.
»Z biodinamiko sem oživil posestvo,« zatrjuje Jordan. »Trava v tem letnem času še nikoli ni bila tako zelena kot letos, ko sem redno škropil in gnojil z biodinamičnimi preparati. Gnoj iz roga, preparat M.T. in kremen delajo čudeže! Poglejte, kako sveže so še vrtnine, četudi je letos sonce res hudo žgalo, dežja pa tudi ni hotelo biti od nikoder.«
Priznati je treba, da tako bujne zelenjave in urejenih vrtnih gredic po tem dolgem sušnem obdobju na Goriškem ne najdeš zlepa.
Terasasti sadovnjak in manjša brajda belega namiznega grozdja, na latniku ob poletni kuhinji pa temni grozdi izabele omamno dišavijo zgodnji popoldan. Izbor sadnih dreves je res raznolik: limonovec, granatovci, bogato obložene mandarine, žižola, aronija, mandelj (ki ga vztrajno grizljajo veverice in polhi), jablane, hruške, breskve, marelice, kaki, več vrst smokev, slive, češnje, orehi in jagodičevje. Vmes pa tu in tam ugledaš sivko, blazinco timijana, artičoko, grmiček žajblja. Najbolj sončen in dominanten prostor je namenjen oljčnemu nasadu. Sedemletna drevesca štirih sort oljk (istrska belica, lečino, buga in pendolino) obetajo obilo olja. Na posestvu je na novo posajena tudi oljka štorta značilne skrivljene rasti; ta vrsta daje odlične delikatesne oljke za vlaganje.
»Oljkarstvo je nekaj posebnega. Z njim sem se začel ukvarjati po naključju. Pri najinem športnem udejstvovanju sva z Miro spoznala družino iz Seče z otrokom tetraplegikom in povabili so nas na obisk. Nikoli ne bom pozabil, kako sem se najprej zagledal v oljke in šele potem opazil hišo. Gospodar me je natančno seznanil z oljkami, naučil me je obrezovanja in mi zaupal še druge skrivnosti v zvezi z njihovo vzgojo. (Tako se je zgodilo, da sem znal oljke obrezati prej, preden sem posadil svoje.) Potem mi je omenjeni prijatelj dal nekaj prvih sadik. In tako se je začelo. Oljke te tako prevzamejo, da začneš živeti z njimi. Greš skozi različne faze, toda vsak uspeh te požene naprej.«
Se nadaljuje.