Pomlad 2012,
letnik VIII, številka 1
dr. Regalena Melrose
Waldorfska pedagogika je mnogo bolj povezano z načinom, kako se možgani razvijajo in kako optimalno delujejo, kot si je Rudolf Steiner sploh lahko predstavljal. Ustanovitelj waldorfske pedagogike je prav gotovo razvil prepričljivo teorijo o tem, kako se otroci najbolje učijo, toda preden so razvili MRI in ostale zapletene možganske meritve, nismo imeli prav nobenega sredstva, s katerim bi dokazali ali ovrgli katerokoli od njegovih trditev, vsaj ne s tolikšno preciznostjo in točnostjo, kot je to mogoče danes. Velik obseg dokazov iz nevroznanstvenih raziskav zadnjih dvajsetih let podpira Steinerjevo teorijo, vključno z nekaterimi najbolj temeljnimi načeli waldorfske pedagogike.
Tri načela me, kot mamo waldorfskega učenca kakor tudi kot mednarodno predavateljico o učenju, obnašanju in možganih, najbolj navdušujejo: holizem, igra in narava. Poudarek na vseh treh je v soglasju z načinom, kako se možgani najbolje učijo; ko so ves čas zaposleni celotni možgani, ko so imele njihove osnovne živčne povezave obilo časa za razvoj, in ko so optimalno spodbujeni.
Če hočemo razumeti, zakaj so ti trije poudarki tako pomembni za uspeh katerega koli pedagoškega programa, moramo vedeti, kako delujejo možgani. Najprej se seznanimo z nekaj osnovnimi podatki o njihovem delovanju. Predvsem so ‘triuni’, pomeni, da imajo tri dele. Še pomembneje, vsi trije deli ob rojstvu niso popolnoma razviti, kot smo to nekoč mislili. Pravzaprav je zelo majhen del novorojenih možganov ‘vključen’ in pripravljen ‘na start’. Če možgane novorojenčkov opazujemo z MRI, vidimo, da je edini del možganov, ki je osvetljen ali dejaven, najbolj osnovni del – možgansko deblo, čutni center ali, kot ga imenujemo, ‘živalski možgani’. (Majhna, nerazvita dela slušne in vizualne opne sta edini izjemi.) Ta primarni del možganov je zadolžen za naše doživljanje stresa in razburjanja. Spodbudi in posreduje pri naših odzivih, kadar je to potrebno. Sama ga rada imenujem ‘čutni center’, ker govori le jezik čutenja, edini jezik, ki najbolj dosledno omogoča naše preživetje. Ko srečamo na primer v gozdu medveda, nas ne bodo rešile besede, ampak naši izostreni čuti.
Drugi in tretji del možganov – čustveni, limbični center in neokorteks ali center mišljenja se vsak zase začneta razvijati šele po rojstvu. To je pomembno novo spoznanje, ki nam da neverjeten odgovor na vprašanje, o katerem že dolgo teče razprava: o odnosu med naravo in vzgojo. Ker lahko ob rojstvu uporabljamo le zelo majhen del možganov, danes vemo, da jih pravzaprav oblikujejo izkušnje, ki jih imamo ob stiku z ljudmi okoli nas. Šele pri treh ali štirih mesecih, ko se preko izkušenj aktivira čustveni center, so novorojenčki sposobni izraziti kaj več kot stanje vznemirjenja ali zadovoljstva, kar izrazijo zgolj s čutnim centrom. V tem, poznejšem obdobju, lahko izražajo širok spekter čustev, kar jih naredi mnogo bolj družabne.
Se nadaljuje.
Za več informacij in virov obiščite prosim:
Članek je bil objavljen v reviji Lilipoh
prevod: Marina Nuvak