Poletje 2012,
letnik VIII, številka 2
Breda Medvešček
To pisanje nima namena biti nekrolog, saj gospa, o kateri bo tekla beseda, kljub svojemu zadnjemu slovesu v začetku letošnjega leta, še vedno ostaja med nami. V svojih delih. Vsak dan, vse leto.
Ko iščemo ugodne dneve za setev in nego rastlin, ko preverjamo planetarna dogajanja, si zapisujemo dnevna opravila ali prebiramo nasvet za dejavnost v tistem mesecu. Kdo od biodinamikov ne pozna Setvenega priročnika za poljedelce, vrtičkarje in čebelarje, ki ga je več kot 50 let vsako leto znova spravljala v življenje ta naša gospa? Kot nekakšna različica ptiča Feniksa – vsako leto znova se je z zadnjo stranjo v decembru izpolnil in v januarju spet zaprhutal v naših dlaneh – rumenih kril z vključki različnih barv in z nepogrešljivo modro ovratnico. Vsak od nas ve, da to ni navaden koledar z nekaj napotki za vrtna opravila, ampak tehtno strokovno delo, grajeno na znanstvenih dejstvih in predvsem na lastnih raziskovalnih izsledkih gospe Marie Thun. Pa nadvse uporabna knjižica Praktično vrtnarjenje, nekakšen abecednik biološko-dinamičnega kmetovanja, ob kateri se spomnim svojih prvih odločnejših korakov v svet biodinamike in ob kateri morda tudi zaradi barvite podobe dobim asociacijo na prijazen šolski učbenik. Pa zapisi številnih njenih predavanj! (V spominu imam tudi njeno malce šegavo povedano misel iz Vinogradništva, s katero nam daje vedeti, da je vinska trta prav posebna rastlina, ki dobro prenaša »trpljenje« – posebne rastne razmere, kar izpričuje že s prilagodljivo rastjo trsov.) Joj, koliko naštevalnih pa-jev bi morala še zapisati, pa bom to raje prepustila drugim. Meni gre tokrat za iskrice.
Bilo je 3. oktobra 1999. Še vedno hranim s preprostim programom za namizno založništvo izdelan plakat. Meta Vrhunc, neumorna pobudnica širjenja biološko-dinamične metode v Sloveniji, prevajalka in izdajateljica b-d strokovne literature itd., je tiste dni kot predsednica Društva za biološko-dinamično gospodarjenje Ajda Vrzdenec gostila Mario Thun in njenega sina Matthiasa K. Thuna ter tako posredovala, da smo bili njunih predavanj deležni tudi v primorski delovni skupnosti, ki je bila takrat sekcija vrzdenške Ajde.
Dogodek se je odvijal v Kanalu ob Soči. Takrat sem prvič srečala Mario Thun. Tik pred seznanitvijo sem začutila rahlo nelagodje, ki pa je v hipu izginilo, ko mi je podala roko.
Pred napovedanimi predavanji smo gosta pospremili na likovno razstavo v kanalsko galerijo, kjer so razstavljali člani lokalnega društva keramikov. Kot po naključju je bila razstavna tema raziskovanje naravnih oblik v glini, zato je bilo razstavljenih kar nekaj primerkov glinastih sadežev in vrtnin v precej povečani velikosti. Gospa Maria si je z zanimanjem in občudovanjem ogledovala razstavljeno in ko sta se z našo takratno predsednico Franko Ozbič postavili poleg ogromne glave čebule, ju je ujel objektiv (takrat še analognega) fotoaparata. Nekdo je potem pripomnil, da ta čebula pa že ne more biti gojena po biološko-dinamični metodi, ker je očitno prehitro rasla. »Ne, zagotovo niso uporabljali naših preparatov,« je šaljivo odvrnila Maria.
Najprej je ona predavala o Vrtnarstvu in poljedelstvu, nato je sledila tema Čebelarstvo, ki jo je podal sin Matthias. Meta Vrhunc je kot zelo dobra poznavalka snovi in nemškega jezika skrbela za odličen prevod. Predavanji sta bili zanimivi, pestri in spremljani z barvnimi diapozitivi. Prav tistega dne sem dojela, da je po biodinamični metodi v resnici mogoče delati tudi na večji kmetiji. Večina nas je na diapozitivih prvič videla izdelavo (gromozansko velikih!) kompostnih kupov, saj smo do takrat naredili le dva ali tri poskuse z dokaj miniaturnimi kompostniki. Tudi vsa nejasna vprašanja, ki so se nam porajala ob do takrat predelani strokovni literaturi, so bila zadovoljivo pojasnjena. Prisotnim čebelarjem se je prav tako odstrla marsikatera skrivnost. Oba predavatelja, posebno Maria, sta krepko prekoračila predviden čas predavanja, saj so vprašanja kar deževala, odgovori pa so nam odpirali še nova miselna obzorja, ki sta jih predavatelja znala dobro uporabiti za povezavo z že podano snovjo in napotki za pridobitev virov z dodatnimi informacijami. Ko se je dvorana končno izpraznila, smo organizatorji povabili gosta k pogrnjeni mizi in dobrotam iz naših domačih shramb in kuhinj. V prijetnem klepetu je bilo slišati še marsikatero modrost, nasvet in tudi prevajalka je še imela delo.
Ko smo se prisotni zedinili, da bo treba večer zaključiti, je urin kazalec prilezel že precej daleč.
Gostoma smo izročili priložnostno darilce s popotnico, zadolženi za postrežbo pa so že pospravljali maloštevilne ostanke s krožnikov v večjo posodo. V ozračju prostora je lebdelo slovo. Na mizi je ostala samo še krušna košarica in v njej nekaj skromnih, od dolgega dne že nekoliko posušenih koščkov kruha. Ker na vprašanje, če bo kdo vzel kruh, ni bilo odgovora, je bilo jasno, da bo tistih nekaj koščkov končalo v zbirni posodi odpadkov za živalsko krmo. Takrat je po košari segla gospa Maria z vljudno prošnjo, če bi lahko ta kruh vzela ona. Ujela je naše verjetno nekoliko začudene poglede in pojasnila, da se ji zdi kruh še zelo užiten, se zanj prijazno zahvalila, potem pa malce šaljivo dodala, da je pred njo še dolga pot in bo kruh verjetno prišel še kako prav. Zavitek s kruhom je potem spoštljivo in skrbno položila v košarico s popotnico – kot bi vanjo polagala živo bitje. To je moj najlepši spomin na Mario.
Hvala Vam, spoštovana gospa Maria Thun.