Razvoj človeštva v prvem velikem obdobju po koncu Atlantide je razdeljen na sedem kulturnih dob: stara indijska (7227 pr.n.št.), stara perzijska (5067 pr.n.št.), stara egipčanska (2907 pr.n.št.), starogrško-rimljanska (747 pr.n.št.), germansko-angleška (1413), rusko-slovanska (3573) in ameriška doba (5733-7893).
Leta 2014 je prišla v obstoj spletna stran New Food Culture, ki je vsebovala opise osnovnih lastnosti in principov, ki jih moramo poznati, če želimo sodelovati pri vzpostavljanju nove kulture prehranjevanja na bolj zavesten način, v skladu z duhom sedanje dobe. Od septembra 2017 so osrednji deli te spletne strani – uvodni teksti, ki opisujejo osnovne značilnosti holističnega pristopa k raziskovanju prehrane, temeljni prehranski principi in splošna praktična navodila – na voljo tudi v slovenskem prevodu.1
V velikem delu sveta, kjer so razširjene judovska, krščanska in islamska vera, ljudje poznajo različne verzije zgodbe o Adamu in Evi, ki živita v raju, kjer so bogovi posadili „vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega.« Potem so Adamu naročili: „Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« Vse je bilo v redu, dokler ni kača rekla Evi: »Nikakor ne bosta umrla! V resnici bogovi vedo, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor bog, poznala bi dobro in húdo.«1 Posledice zaužitja prepovednega sadu so bile resne: izgon iz raja, naporno delo pri samooskrbi s hrano, bolečine, trpljenje in smrt.
Ko preiskujemo moderne razlage porekla našega solarnega sistema, odkrijemo, da ne obstaja ena sama razlaga, ki bi bila sprejeta s strani celotne znanstvene skupnosti, temveč – ravno nasprotno – obstaja veliko hipotez z njihovimi možnimi modeli.1
V zadnjih stoletjih so ljudje s pomočjo moderne znanosti razvili pojmovanje vesolja kot ogromnega prostora, ki je na redko posejan z zvezdami, galaksijami, črnimi luknjami in podobnimi kozmičnimi telesi. Razdalje med njimi so tako velikanske, da si jih težko predstavljamo. Kdorkoli se poizkusi vživeti v to praznino, bo občutil nelagodje ali celo strah v soočenju s to izjemno globino vesolja. Zaradi takšnega pristopa moderni ‘ljudje zrejo v vesolje in mislijo, da je prostor prazen in da so v tem praznem prostoru zvezde. V preteklosti so kmetje verjeli, da je okoli njih praznina, ko so se premikali okoli. Danes vsi vedo, da je okoli nas zrak, ne pa praznina. Zatorej si lahko zamišljamo, da tudi v vesolju ne obstaja nikjer praznina; v vesolju namreč obstaja materija ali pa duh.’1
Mnogim ljudem, ki pridejo v stik z antropozofijo, se pojavi vprašanje: Kakšen je odnos antropozofije do tradicionalnih religij? Steinerjev odgovor je: ‘Religije so dejstva v zgodovinskem življenju človeške rase. Duhovna znanost je sposobna preučevanja duhovnih pojavov, ki so se v teku razvoja manifestirali kot religija. Vendar duhovna znanost si nikoli ne želi ustvariti nove religije, prav tako kot naravoslovna znanost ne goji iluzije, da lahko ustvari karkoli novega v naravi. Ni potrebe, da bi se zmanjšala intenzivnost, s katero nekdo prakticira svojo religijo in izvaja verske obrede, potem ko pride v stik z duhovno znanostjo.’1
V prejšnjem prispevku je bilo opisano, kako so v našem organizmu ves čas dejavne sile smrti, ki omogočajo naše zavestno življenje, obenem pa so to iste sile, ki povzročijo človekovo smrt – to je smrt fizičnega telesa. Te sile umiranja morajo biti uravnotežene s silami življenja, ki venomer obnavljajo naše fizično telo. Med ljudmi z materialističnim pogledom na svet obstaja veliko zanimanja za načine, ki omogočajo ohraniti mladostni videz in počutje tudi v kasnejših letih življenja in tako podaljšati njihova življenja. V ezoteričnem jeziku se tovrstno prizadevanje imenuje ‘iskanje eliksirja mladosti’ oziroma ‘iskanje eliksirja življenja’. V tem prispevku se bomo osredotočili na vprašanje, ali nam pri tem iskanju lahko pomaga antropozofska duhovna znanost.
V prejšnjem prispevku so bili podani razlogi, zakaj morajo ‘naše sodbe raje temeljiti na dejstvih človeškega razvoja, kot pa na simpatiji in antipatiji. Pomembnost določenih stvari se lahko razume samo v primeru, ko jih primerjamo z ozadjem razvoja človeštva kot celote.
Prav verjetno je, da se mnogi ljudje včasih vprašajo, zakaj se moramo dandanes kot posamezniki in kot celotno človeštvo soočati s tako številnimi in vsakovrstnimi globalnimi in moralnimi krizami in kam vse to kaotično stanje vodi.
V današnjih časih, ko se soočamo z raznovrstnimi mnenji in ocenami svetovne finančno-gospodarske krize, si lahko z dobrim razlogom zastavimo vprašanje, kako lahko pridemo do takšnih družbenih sodb, ki bodo dejansko odslikavale to, kar se dogaja v tej veliki družbeni drami.