Poletje 2008,
letnik IV, številka 2
V zadnjih 70 letih je bila raven sončevega delovanja izjemno visoka – podobno intenzivnost je bilo mogoče zaznati pred 6000 leti. Hkrati je zemeljsko magnetno polje, naš edini oklep pred ostrino sončevega sevanja, svojo moč zmanjšalo za petino.
Stoletne statistike so zaznale negativne učinke sončevega sevanja in pokazale, da solarni ekstremi zaradi posledičnega znižanja imunskega sistema pri ljudeh vedno sovpadajo s povečanjem števila samomorov, živčnih zlomov, usodnih nesreč, virusnih epidemij ter v novejšem času, rakavih obolenj.
Sončevo energijo proizvajajo jedrske reakcije, ki se pojavljajo globoko pod skorjo sonca pri temperaturi 15 milijonov °C. V osnovi je moč sončevega magnetnega polja le dvakrat večja od zemljinega, vendar se le-ta na manjših področjih lahko do 3000-krat poveča. To lahko povzroči spektakularne erupcije, ki jih imenujemo sončevi izbruhi in protuberance. Sončevi izbruhi so najbolj siloviti izbruhi sevanja v sončevem sistemu. Protuberance pa, čeprav manj silovite, vsebujejo ogromne količine materije; samo en izstrelek lahko izbljuva v vesolje 18 miliard ton snovi.
Povprečna količina elektromagnetnega sevanja s sonca, ki doseže rob zemeljske atmosfere – poznana kot solarna konstanta – je približno 1,270 W/m2 (vatov na kvadratni meter). Spekter sončnega sevanja vključuje številne frekvence in tokove: UV (ultravijolične), radijske valove, rentgenske žarke, ostre Y žarke, prosto nabite atomske delce itd. Večino teh žarkov ustavi zemeljska atmosfera, vendar pa imajo prosto nabiti atomski delci, posebno protoni, dovolj hitrosti in energije, da lahko prodrejo skozi atmosfero, dosežejo našo biosfero in pretrgajo določene kemične vezi, vključno s tistimi v našem telesnem tkivu. To trganje kemičnih vezi se imenuje ‘ionizacija’. Najbolj običajen vzrok za zemeljsko ionizacijsko sevanje so atomske eksplozije, katerih sevanje povzroči globoke opekline in uniči krvne in kostne celice. Na srečo nas zemeljsko magnetno polje še vedno ščiti pred večino sončevih škodljivih nuklearnih vplivov.
Ugotovljeno je bilo, da so astronavti med daljšim bivanjem v vesolju, izven zemeljske zaščite, kljub s titanijem zaščiteni vesoljski ladji zaradi sončevega sevanja izgubili do 80% kostne mase. (Pomislimo na povečanje števila osteoporoze v zadnjem času, za katero še nimamo ustreznega pojasnila). Obstajajo tudi nizke sončne spekterske frekvence – na primer spekter vidne luči. Tukaj je energija fotona pod nivojem motnje in ne ionizira. Pa vendar tudi tista elektromagnetna sredstva, ki ne ionizirajo, povzročajo biološke efekte.
Geofiziki so zadnjih 10 let napovedovali ‘skakanje’ zemeljskega elektromagnetnega polja, ki je po mnenju nekaterih že v zamudi in ga lahko pričakujemo vsak čas. Ne skrbi jih samo to spreminjanje smeri polja. Njihova glavna skrb je, da zemeljsko magnetno polje izgublja svojo moč. V eri dinozavrov je bilo polje ocenjeno na 2,5 Gaussa – petkrat močnejše kot sedaj. To kaže, da se je človeštvo razvijalo v času dosti višjega zaščitnega magnetnega okolja.
Kako je človek povezan z magnetizmom? Znanstvenica Mary-Sue Hailburton je v Pure Energy Systems News pripomnila, da so: »pred več tisoč leti Kitajci s svojim odkritjem bio-električnih energijskih tokov, poznanih kot ‘meridiani’, spoznali, da magnetizem pospešuje živahnost v biološkem življenju. Pri zdravljenju so uporabljali magnetne kamne.
Danes je že splošno sprejeto dejstvo, da je izginotje gigantskih reptilov povzročila katastrofa. Niso se ponovno razvili v bolj znosnih dimenzijah. Drugi ogromni sesalci so v novejših časih prav tako skrivnostno izginili; mastodonti in mamuti, na primer, bi se visoko vzpenjali nad modernimi sloni. Ni ostalo mnogo velikih živali. Ali bi lahko bile manjše povprečne dimenzije modernih živali posledica postopnega upadanja zemeljskega magnetizma? Dr. Dean Bonlie, ki na Capital University v Washingtonu poučuje magnetne postopke, je zaključil, da ta elektromagnetni pojav s sonca povzroča slabljenje ‘zaščitne energije’ okoli naših teles in povzroča ‘sindrom magnetnega pomanjkanja’, kar povzroča biološki stres.
Alarmantno, toda nadaljnje raziskave NASE so pokazale, da je zemljino elektromagnetno polje v zadnjem stoletju zelo hitro upadalo (za 0,5 Gaussa), medtem ko je sonce sedaj doseglo največjo moč v zadnjih 8000 letih! Za nas je to tako, kot bi med tajfunom hodili naokoli, naš dežnik pa bi polomil prvi sunek vetra.
Sedaj vemo, da so mnoge organske spremembe v delovanju tako mikro kot makro zemeljskih bioloških sistemov odvisne od kompleksnega vpliva zemeljskega fizičnega in kemičnega okolja. Danes vsak sončev izbruh zaradi elektromagnetnih vplivov povzroči povprečno 4000 smrtnih primerov.
Se nadaljuje.
prevedla in povzela Marina Nuvak