Lichtwurzel – pridelava in predelava

Zima 2009,
letnik V, številka 4

Matjaž Turinek

V prejšnji številki revije Svitanje smo se spoznali z rastlino Dioscorea batatas ali Lichtwurzel, njenim izvorom, zgodovino in pomembnostjo. V tokratni izdaji pa si bomo pobliže pogledali vzgojo rastline, njeno razmnoževanje, pobiranje in predelavo.

Z ženo Lichtwurzel pridelujema že tretje leto in v tem času sva si nabrala nekaj skromnih izkušenj, ki so potrebne za njeno uspešno vzgojo in pridelavo. Poskusil jih bom strniti kar se da kratko, jedrnato, a vseeno informativno.

Vse se začne pri semenu oziroma v tem primeru vegetativnem razmoževalnem materialu. Kot smo v prejšnjem članku spoznali, so pri Lichtwurzlu to zračni gomoljčki (bubile) ali pa enoletni gomolji. Če imamo srečo in nam uspe dobiti zračne gomoljčke, jih skrbno shranimo v temen, vlažen, a vseeno zračen prostor. Pri nama se je najbolje obnesel glinen lonec, ki sva ga pokrila z glineno ploščico. Miši in podgane jih imajo namreč zelo rade. Nekje proti koncu meseca marca jih lahko prinesemo iz zimske shrambe in jih posadimo v šotne lončke – ne prenašajo namreč presajanja. Ti lončki morajo biti tudi dovolj globoki oz. visoki. Napolnimo jih z dobro preperelim kompostom in bubile posadimo na globino okoli 3-4 cm. Nato jih postavimo na mesto, kjer ni nevarnosti zmrzali in jih skrbno negujemo/zalivamo – ne preveč in ne premalo. Če po enem mesecu še nič ni pokukalo iz prsti še ni razloga za preplah – bubile imajo namreč zelo dolgo dormanco in včasih lahko do prvega lista mine več kot en mesec. Ko ima mlada rastlinica izoblikovane 3-4 prave liste in zunaj ni več nevarnosti zmrzali (ponavadi začetek meseca maja), jo lahko presadimo na stalno mesto.

Kje to stalno mesto bo, se odločimo glede na prihodnje namere. Če si želimo vzgojiti matično rastlino, ki jo bomo pustili na istem mestu skozi vrsto let in iz nje vsako jesen pobirali bubile, potem rastlinico presadimo neposredno v zemljo na za to primernem mestu (možnost postavitve opore, pobiranja bubil, brez prevelikega prepiha, itd.). Če pa si želimo iz teh mladih rastlinic pridelati enoletne gomolje za ponovno sajenje v naslednjem letu, potem pa je potrebno malo več rokodelskih spretnosti.

Izdelati je namreč potrebno zaboj brez dna – neke vrste okvir. Mere tega zaboja morajo zadostovati potrebam rasti rastline. To pomeni, da za mlade rastlinice, ki so zrasle iz bubil, zadostuje višina zaboja okoli 50-60 cm in širina okoli 30 cm. Če pa posadimo v ta zaboj enoletne gomolje, pa je potrebna višina temu ustrezno višja – okoli 100-120 cm pri enaki širini. Zaboje oz. okvirje je najbolj enostavno izdelati in desk in moralov, njihova dolžina pa je praktično neomejena. Paziti moramo le na stabilnost – biti morajo torej dovolj široki in morda lahko vsaki drugi steber oz.moral zabijemo vsaj pol metra v tla. Ko so okvirji enkrat izdelani jih postavimo na za tisto leto stalno mesto, do tričetrt višine napolnimo s mivko oziroma peskom, preostali zgornji del pa do roba napolnimo dobro preperel kompost. Dobro je, da te zaboje napolnimo vsaj teden dni pred presajanjem, saj se nivo peska in zemlje zaradi posedanja zniža za kar nekaj centimetrov. V tako pripravljeni zaboj skrbno posadimo mlade rastlinice ali pa lanskoletne gomolje na razdaljo okoli 15 cm, lahko v dve ali tri vrste.

Dobro je tudi, da jim že na začetku postavimo oporo za vzpenjanje. To so lahko bambusove palice, ki jih zapičimo v zaboj (pri tem pazimo, da ne poškodujemo gomoljev ali korenin), ali pa na zaboje privijačena opora iz lat, na katere lahko zavežemo vrvice ali pa mrežo za vzpenjanje. Ta opora naj bo visoka vsaj 1,5 do 2 m. Ko smo tako dobro pripravili pogoje za rast te čudovite rastline, nastopi čas za nego in predvsem opazovanje.
Vsakih nekaj dni jo zalijemo in pri tem opazujmo, kako raznolike oblike rasti vidimo na eni sami rastlini. Nekje se pojavita dva nasproti rastoča lista, nekje samo eden, ponekod pa celo trije. Vedno znova me presune tudi moč, ki jo skriva v sebi ta rastlina. Ko iz večletnega gomolja, ki sva ga pustila v zemlji, začno gnati prvi poganjki, v enem tednu zrastejo do višine skoraj enega metra. Do višine dveh metrov skoraj ne poženejo nobenega lista, samo rastejo v višino. Ko se pa rast malo umiri, se zdi, kot da rastlina zajame sapo, požene na stotine listov in z njihovo pomočjo začne nadaljnjo rast. Vsekakor ne smemo pozabiti škropiti z gnojem iz roga (vsaj 2x) in pa s kremnom iz roga (2-4x) – rastlina in predvsem njena kakovost nam bo za to zelo hvaležna.

Nekje proti koncu meseca oktobra nastopi čas za pobiranje bubil in pa izkop gomoljev. Gomolji so primerni za pobiranje, ko listi na rastlini začno rumeneti in se sušiti. Če smo zaboj naredili dovolj visok (globok) pri pobiranje ne bi smeli naleteti na prevelike težave. Odvijačimo namreč eno stran, nakar se pesek in zemlja usujeta na stran. Zdaj lahko brez večjih težav pazljivo poberemo gomolje, jih pustimo, da se na vrhu posušijo in jih predelamo ali pa shranimo. Pazljivi moramo biti zato, ker so gomolji izjemno krhki in se ob prevelikem pritisku kaj hitro zlomijo. Ko so enkrat nekaj ur na zraku, postanejo malo bolj trdi in manj občutljivi, zato je tudi nadaljnje rokovanje z njimi lažje.

Se nadaljuje.

Če sem preko the dveh člankov pri vas zbudil zanimanje za to rastlino in želite izvedeti še več iz prve roke ali pa se preizkusiti v pridelavi le-te, potem mi pišite na mail: matjazturinek@gmail.com ali pa me pokličite (telefonska številka v uredništvu Svitanj). Ravno danes sva z ženo pobrala letošnji pridelek bubil – nekaj jih lahko odstopima tistim, ki so resnično zainteresirani in ki bi to rastlino širili naprej po Sloveniji.