Poletje 2010,
letnik VI, številka 2
Michael Weiler
Kaj povezuje čebele in človeka
Večine ljudi se čebele dotaknejo neposredno, duševno. To srečanje se dogaja predvsem v srcih.
Danes veliko ljudi skrbi zaradi stiske čebel. Iskanje vzrokov odpira novo vprašanje: Ali se moramo zato, da bi jim pomagali, naučiti čebele bolje razumeti?
Pot do razumevanja narave, njenih pojavov in njenega odnosa do človeka je v primerjalnem opazovanju ali raziskovanju. Goethe si je zelo prizadeval za ta način in ugotovil, da se na organskem in telesnem nivoju ne da najti bistvene razlike med ljudmi in višjimi živalmi, sesalci. V kraljestvu žuželk je domača čebela brez dvoma ena izmed najbolj razvitih oblik. Če primerjamo nas ljudi in domače čebele, pri tem ne smemo gledati le na eno čebelo, ampak na celoten panj. Ta predstavlja organizem čebele. Pri tem na prvi pogled ne najdemo prav veliko sorodnih in podobnih elementov.
Panj kot organizem
Metoda primerjanja se lahko začne tako, da skušamo najprej odmisliti vse, česar ne moremo prepoznati kot podobnega. Katere oblike pri panju ne moremo najti, ki pa je pri nas prisotna? Kaj preostane? Če gremo sedaj lepo mirno od zunaj proti notranjosti, najprej ugotovimo, da ne najdemo nobene kože, ki bi organizem čebele držala skupaj in ga obdajala od zunaj in razmejevala. Potem ne najdemo nobenih okončin v smislu rok in nog, ki bi rasle iz telesa. Tudi glave, v kateri bi bila čutila, pri čebelji družini ne moremo najti.
Če gremo še bolj v globino, ne najdemo nobenih mišic ali živcev, niti žil in živčno-čutnega sistema ali organov, kot so srce, pljuča, jetra, ledvica, želodec in črevesje. Navsezadnje ne najdemo niti iz kalcijevih spojin zgrajenega okostja in sistema kosti.
Kot smo že dejali, jemljemo za celoto čebeljega organizma panj in ga primerjamo z našim organizmom, organizmom človeka v njegovi telesnosti. Seveda bi marsikaj od zgoraj omenjenega lahko našli, če bi se primerjali z eno čebelo. Našli bi marsikaj, kar je podobno organom v našem telesnem ustroju, a ne gre za to. Če pa soočimo celoten čebelji panj s človekom, se nam sorodnost ne razkrije kar tako. Tudi duševno ni nič lažje – kako podoživeti vzgibe čebelje družine? Pes, na primer, ki maha z repom, cvili, ali pa renči in kaže zobe, nas direktno nagovarja. Vse dejavnosti sesalcev, vsaj nam najbolj znanih domačih živali, vzbujajo v nas čustvene reakcije, ki nam skoraj nemudoma posredujejo nekaj o njihovem počutju. To nam pri panju ne uspe kar tako. Ničesar ne moremo najti, čemur bi lahko »pogledali v oči«. Pa vendar je dejstvo, da veliko ljudi pozitivno reagira na pogovor o čebelah.
Kje torej lahko najdemo izhodišče, kjer so njihovi znaki življenja tako sorodni našim, da se nam tam morda odpre dostop do razumevanja bistva čebele? Če poiščemo živahen zabojček s panjem in nadaljujemo z raziskovanjem od zunaj proti notranjosti, je v okolici veliko gibanja, ki je vedno povezano z zvokom. Vrsta in frekvenca tega zvoka nam je v glavnem prijetna, razen kadar čebela, ki je na patrulji, z visokim brenčanjem obletava našo glavo – hoče nas zadržati na razdalji. Roj čebel, ki vzleti, nas lahko prestraši ali fascinira: 15.000 in več žuželk leti; ene hitreje, druge počasneje v večjih in manjših krogih okrog nas. A ta glasna celota zelo očarljivo deluje na našo dušo, ko seveda premagamo prvi šok. Roječa gruča se zbira na veji bližnjega drevesa. Tukaj se kaže nekaj, kar bi lahko poimenovali »zaključenost«, nekaj zaokroženega, nekaj, kar spominja na žival. Lahko bi skoraj ujeli pogled, čeprav ni čisto jasno, od kod.
Gremo še en korak globlje: to je eksperiment, vendar je možno! Počasi dajmo roko v ta roj – čebelja gmota se umakne in takoj obda roko. Seveda smo pri tem neverjetno živčni in to zahteva visoko samokontrolo. Čutimo pa še nekaj: v roječi gruči je toplo, tako toplo, kot je topla naša roka, približno 35 stopinj. Bi to pričakovali? Z našim čutom za toploto doživimo nekaj, kar je globoko v sorodu z našo notranjostjo. V čebeljem roju (in videli bomo, da tudi v celotnem panju) je približno tako toplo, kot v našem lastnem telesu.
Se nadaljuje.