Jesen 2010,
letnik VI, številka 3
Brane Žilavec
Opisovanje značilnosti bitij, stvari in pojavov z različnih vidikov
V prejšnjem prispevku je bila obravnavana vloga mišljenja kot organa za zaznavanje duhovnih realnosti. Osnovni zaključek lahko povzamemo z naslednjimi Steinerjevimi besedami:
”Mišljenje je povezano z idejami, tako kot je oko povezano s svetlobo in uho z zvokom – mišljenje je organ zaznave… Objekti zaznave so ideje (misli, pojmi). Ko naše mišljenje doume neko idejo, se poveže s temelji univerzalnega obstoja. To, kar aktivno deluje v zunanjem svetu, vstopi v človeški duh. Človek se združi z objektivno realnostjo v njeni višji potenci.”1
Seveda, tukaj se takoj pojavi vprašanje, ki je glede na obstoj številnih svetovnih nazorov, filozofskih in religijskih tolmačenj, znanstvenih teorij in drugih poizkusov vseobsegajoče razlage sveta zelo upravičeno: Kako lahko Steiner trdi, da obstaja neka ‘objektivna realnost v njeni višji potenci’, ko pa nam naše izkušnje govorijo ravno nasprotno? Kako lahko ločimo, katera razlaga je prava, kadar naletimo na nasprotujoče si razlage?
Prvi razlog, zakaj lahko antropozofija oz. duhovna znanost najde pot iz te zagate, je njena osnovna drža.
”Ena stvar je značilna za duhovno znanost, in to je njen odnos. Vsaka misel je prežeta s tem odnosom… Duhovna znanost hoče razumeti in slediti vsa dogajanja v življenju in v duhovnem življenju brez predsodkov. Duhovna znanost ne želi uporabiti merila simpatije in antipatije, temveč želi raje razumeti vse, kar obstaja v človeškem življenju in v duhovnem svetu na nepristranski način. Duhovna znanost se ukvarja z razumevanjem.”2
Torej, prva ovira na poti do ‘objektivne realnosti v njeni višji potenci’ je, da imamo ljudje zavedno ali nezavedno tendenco, da prilagajamo objektivna dejstva, ki jih srečujemo v zunanjem svetu, našim čustvenim potrebam in hotenjem. Tovrsten način razmišljanja je zelo razširjen, na primer v politiki in medijih, ali pa v našem neposrednem okolju. In tudi antropozofi niso imuni proti tej nevarnosti. Pravzaprav bi bilo nečloveško, če bi se ljudje odrekli svojim čustvom in svojim hotenjem. Ampak interesno obarvano razmišljanje in razumevanje sveta ne more biti objektivna resnica, ki velja za vse ljudi. Zatorej je naša naloga, da se lotimo vzgoje lastnega mišljenja.
”Duhovna znanost, ki mora razviti zdrave principe za razumevanje življenja, ima mnogo dela v najbolj raznovrstnih področjih življenja. Prva in najbolj pomembna stvar je, da se naučimo načina razmišljanja in da spoznamo notranje zakone in nagibe misli. V nasprotnem primeru se lahko nekomu pripetijo vse vrste nenavadnih, fantastičnih zadev.3
To je nekaj, kar nas lahko usmeri k študiju duhovne znanosti in k iskanju praktičnih nizov misli; nekaj, kar nas lahko spodbudi, da raziščemo vprašanje, kako moramo misliti, če želimo videti, kje obstajajo pomanjkljivosti v svetu … z namenom, da prepoznamo, kje ležijo korenine brezštevilnih nesporazumov glede na ideje, ki jih imajo ljudje o svetu. Ali nima nekdo, ki se ukvarja s predstavami sveta, vedno znova izkušnjo, da nekdo misli tako in nekdo drug nekaj drugega; en človek odobrava določeno stališče z mnogimi dobrimi razlogi – nekdo lahko najde dobre razloge za karkoli – medtem ko ima drugi enako dobre razloge za njegovo lastno stališče. Prvi človek ugovarja svojemu nasprotniku z enako utemeljenimi razlogi, kot so tisti, s katerimi mu ugovarja njegov nasprotnik.”4
Se nadaljuje.
Opombe:
1 Steiner, Isis Mary Sophia, Prologue Living Thinking, SteinerBooks, 2003
2 Rudolf Steiner
3, 4 Steiner, Human and Cosmic Thought, Rudolf Steiner Press, 1991, predavanja Berlin, 20., 21., 22., 23.01.1914 na voljo brezplačno na www.rsarchive.org