Zima 2010,
letnik VI, številka 4
izr. prof. David L. Brierley
Zlata krogla ali zemeljsko jabolko, kot so nekoč imenovali prasimbol monarhove vladavine nad določenim območjem. Kralji, cesarji, sultani in vladarji so ga nosili v levi dlani in je pomenil, da ima nosilec moč nad zemeljskim.
Zatorej ni nikakršno naključje, da je jabolko povezano s centrom največjega kontinenta, najbolj prostranim ozemljem na zemlji, Evrazijo. Jabolko, ki ga jemo danes, malus domestica, izvira iz centra tega dela sveta, Kazahstana. Na strmih goratih pobočjih okoli Alma Ate rastejo originalne jablane, visoke do 18 metrov, ki obkrožajo mesto. Ime Alma Ata, nekoč glavna destinacija trgovcev z zahoda, pomeni ‘oče jabolko’. V starih časih so tam bili celi gozdovi prajablan, ki so jim sčasoma nadeli ime malus sieversii. Sadeže so zelo cenila nomadska ljudstva, kot so Kirgizijci in Tadžikistanci, ki so naseljevali to področje, ne le zaradi njihovega okusa, ampak tudi zato, ker tudi dva sadeža nista bila iste barve ali oblike. V jabolčnih gozdovih so lahko ljudje videli cel spekter barv, od rumene do zelene in od rdeče do vijolične. Poznano je, da so bila ta jabolka mnogo večja od tistih, ki jih danes kupimo na tržnici.
V bližini je tekla pot trgovcev s svilo, tako do je bilo mesto srečišče Evropejcev, Kitajcev in Arabcev. Večina potnikov se je na poti ustavila, da poskusi te čudovite sadeže. Kitajci so odkrili, da so drevesa stara, za mnoga so trdili, da več kot štiristo let. Kristjani so se spomnili na prepovedano drevo v rajskem vrtu. Na področje so gledali kot na neke vrste rajski vrt, tudi zato, ker je bilo geografsko gledano, zemeljsko središče (popek), središče znanega sveta.
Na začetku so jablane ostale neobrane. Toda sčasoma so jabolka postajala preveč vabljiva, posebno za kitajske trgovce in vrtnarje. Ti sprva v jabolkih, ki so jih vzeli s sabo domov na vzhod, niso videli dobička. Le okusu se niso mogli upreti, kajti bil je čisto drugačen kot okusi drugih sadežev.
Poželenje Kitajcev je temeljilo na štirih lastnostih: lepota, nadzor, opojnost in sladkost. Kitajci najboljši deželi, najboljši vodi in najbolj prijaznim ljudem rečejo, da so ‘sladki’. Od štirih okusov – sladko, kislo, grenko in slano – sta njihovi kulinarični preferenci bila in še vedno sta prva dva. Med njima je bila sladkost absolutno prva.
Šele Arabcem, ki so s svojimi iznajdbami pastil, imenovali so jih sladkorčke, ogromno prispevali k moderni vsesplošni odvisnosti od sladkega, pa je uspelo prebaviti tudi močno in grenko kavo, ki je postala tradicionalna. Toda to je že druga zgodba.
Se nadaljuje.
prevod: Marina Nuvak