Jesen 2011,
letnik VII, številka 3
Iča Marušič
Prvi septembrski dnevi so v šolske ure vnašali nemir vročega poletja. Poleg tega smo pri geografiji ustvarjalno odpotovali v Afriko: ustvarjali smo relief kontinenta in si želeli pokukati v prostranstva savane, neusmiljenost Sahare, pragozd Konga in višavja srednjega ter južnega dela. Privlačni svet toplega zraka nas je vabil ven.
Pa smo šli. Ob 6. uri smo se dobili na železniški postaji v Mariboru, čez dobre štiri ure je bila naša zadnja postaja Žirovnica. Od tam smo z nahrbtniki s strahospoštovanjem zrli v vrh Stola, na katerega bi morali priti do večerje. Pa se je sonce uprlo v prisojno stran gore in koraki so postajali težki. Nahrbtniki težji, žeja neznosna, lakota pa je trkala vsake toliko časa, da smo se morali ustaviti, kaj dobrega prigrizniti in se pognati naprej.
Sredi poletja sva z našo Bibo sedeli in govorili o namenu naše šole v naravi. Raziskovali sva možne poti geološke transverzale, ki poteka po grebenu Karavank. Biba je vso pot prehodila v enajstih urah in predvidevali sva, da bo pot, ki sva jo oblikovali, maksimalna. Vsebinsko nam je pomagala Mateja Muršec, ki je izpisala vse geološko pomembne točke iz naše poti. Hkrati nam je prinesla še stekelca in razredčeno kislino HCl za ugotavljanje kamninske sestave ter pravo kladivo geologa, da bi naše konkretno raziskovanje potekalo kar najbolje. Iskreno povedano, brez njenih navodil bi mi trda predla.
Pot na vrh Stola je trajala šest ur. Mučila nas je vročina, bilo je 28˚ C v senci, do sedla pod vrhom pa skoraj ni zapihal veter. Pa vendar, nepozabni so bili trenutki, ko smo sedli k počitku in gledali na deželo, ki jo je nudil pogled. Bilo je vredno truda; Stol je kralj Karavank, mi pa smo sedaj dobro videli vse vrhove Kamniško-Savinjskih Alp, Julijcev in Karavank. Po dobri večerji se je postelja prilegla, hkrati pa je dajala občutek, da smo v posebnem sanjskem svetu, saj je luna sijala na naše postelje, mi pa smo gledali na nočne obrise razsvetljenih gora.
Se nadaljuje.