Jesen 2011,
letnik VII, številka 3
Stanko Krašovec
Žetev po starem – s srpi, s kosami. Še ne tako dolgo nazaj, pa že skoraj pozabljeno. Je to mogoče?
Seveda, 50 jih je že skoraj preteklo od takrat, ko sem še sam, čeprav še otrok, pomagal. Bilo je kar nekako logično, da tudi brez sodelovanja otrok ni šlo. Pa ni nihče govoril, da smo izkoriščani.
Verjetno je to tudi pustilo pečat, da se vse bolj zavedam pomembnosti dobre žetve za preživetje tudi v sedanjem času. Vsak pobrani klas je pomenil manj lakote. Koliko pričakovanj in želja po sveže pečenem zdravem kruhu. Kakor vsak klas je bila vredna tudi vsaka drobtina, ki si jo pobral in poljubil.
S prijateljem Milanom, članom Ajde in klenim kmetom, sva letos marca – po predavanju dr. Matjaža Turineka pri nas v Preboldu – prišla do zamisli, da bi namesto koruze zasejal žito.
Kakor sta dobra zemlja in seme pogoj, da vzklije dobra rastlina, je bilo pomladno vzdušje in dobre potrditve s predavanja krivo, da je padla odločitev o setvi.
Skoraj sem že obupal, ker Slovenija ni premogla eko pšeničnega semena, pa me je rešil poznani koroški Slovenec in biodinamik Hansi Sticker iz St. Jakoba v Rožni dolini na avstrijskem Koroškem, tako smo pripeljali eko seme iz Avstrije.
Zadnji še priporočljivi datum za sejanje je bil 20. marec in na ta dan je bila eko pšenica SW Michael ročno posejana v pripravljeno zemljo. Naslednji dan jo je Stvarnik lepo zalil, da je lepo vzkalila. Vreme je bilo naklonjeno rasti. V maju smo jo uspeli škropiti z baldrijanom, vse drugo žal zaradi preobilice dela ni bilo mogoče. Pšenica je bila iz tedna v teden lepša. Vseh 90 kg semena na 35a zemlje je bilo ravno prav za gostoto. V juniju nam je napad žitnega hrošča skoraj pokvaril veselje. V ekološki ali biodinamični pridelavi se najde za vse težave tudi naravna rešitev. Z enkratnim in pravočasnim česanjem žita je bil odstranjen tudi ta škodljivec, tako, da ni bilo zaznati nobene škode.
Ob veselju, da žito tako lepo dozoreva, je dozorela tudi odločitev Milana Škorjanca, da bomo želi na star način, ročno in ob tem pripravili etno prireditev. Kjer je volja, so tudi prijatelji, sosedje, člani Ajde, da pomagajo. Glede na dozorelost smo vedeli, da bo žito potrebno žeti pred koncem julija.. Kljub muhastemu julijskemu vremenu smo določili 23. julij za dan žetve.
Ko sva razmišljala, koliko parov rok je potrebnih, sva prišla do številke 50. To pa ni mačji kašelj. Kaj vse je bilo potrebno opraviti do žetve. Lahko bi kar dolgo opisoval.
V čast žitu in kruhu, ki bo iz njega nastal, se sliši, da po zgodnjem zajtrku s prežganko najprej zapojo vaški pevci, nato pa delo blagoslovi naš župnik Damjan.
Za uspeh je treba začeti zgodaj, tako da se dopoldanska malica na njivi že prileže. Po malici pa bi pohiteli, da nas prehuda vročina ne zdela še pred koncem žetve. Vse je šlo po planu do dneva žetve do pol četrte ure zjutraj, ko so kuharice že pripravljale zajtrk. Grom in blisk od Vranskega je napovedal slabo vreme. Nekaj časa je lilo, da je bilo gotovo, da ta dan z žetvijo ne bo nič, tudi če se kmalu zvedri. Stebla in klasi so premočeni in bi v latah na kozolcu oplesnili. Že dolgo nismo tako pričakovali lepega vremena kot tokrat. Soboto, nedeljo in ponedeljek nam je pokvarilo. Zdaj mora biti vsaj dva dni lepega, da se vse lepo osuši.
Se nadaljuje.